DIKTATURA MNENJ : KAKO VODSTVO  NIJZ  ZATIRA  PLURALIZEM IN RAZPRAVO V JAVNEM ZDRAVJU

Navidezno nepovezani pojavi zavračanja pozivov civilnih gibanj (in osveščenih strokovnjakov) na NIJZ  v zvezi  z analizami ukrepov preprečevanja in obvladovanja okužb z virusom COVID-19  ter s posredovanjem podatkov o stranskih učinkih cepljenja proti COVID-19, očitna politizacija NIJZ, poskusi utišanja drugače mislečih strokovnjakov in vse večje omejevanje znanstvene (akademske)  svobode v tej instituciji,  tvorijo vzorec, ki resno ogroža javno zdravje  in demokracijo v Sloveniji.  Za ponazoritev nedemokratičnega in škodljivega delovanja vodilnih političnih kadrov na NIJZ navajamo tudi konkretni primer iz preteklosti. Gre za  poskus utišanja strokovnjaka, ki je že leta 2018 v DS zagovarjal legalizacijo konoplje v medicini in  zaradi tega prejel opozorilo pred odpovedjo zaposlitve na NIJZ. Znano je, da so onkološki in drugi bolniki v Sloveniji  še danes prisiljeni, da to zdravilo kupujejo na črnem trgu, saj zaradi nesposobnosti, manipulacij NIJZ in vlade še vedno nimamo ustrezne regulacije  na tem področju.   

NIJZ je namreč povezan z aktualno vladajočo oblastjo in njeno  plenilsko politiko. Strokovni direktor je  Ivan Eržen, ki je tudi zdravnik in  produkt političnega kadrovanja,  generalni direktor pa  Branko Gabrovec, ki vodi tudi Svet Socialnih Demokratov za zdravje. Oba sta prisotna tudi v različnih svetih zdravstvenih zavodov. Na ta način, predvsem pa z monopolom nad zdravstvenimi podatki,  je NIJZ  popolnoma vpet v slovensko zdravstveno politiko ter v tesni povezavi z vladnimi organi lahko sistematično razbija demokratične procese, s čimer onemogoča odprto in raznoliko razpravo in se izogiba odgovornosti. Gre za nedopustno vmešavanje politike v javno zdravje in s tem onemogočanje poslanstva, ki naj bi ga NIJZ zasledoval.

 ZATIRANJE DRUGAČE MISLEČIH

Zatiranje drugače mislečih je način, s katerim se poskuša zaustaviti ali kaznovati osebo, ki poda kritično javno izjavo oz. deluje na način, ki predstavlja grožnjo močni interesni skupini, kot je vlada, korporacija ali  strokovna institucija. Tipična dejanja vključujejo diskreditacijo, cenzuro, prisilno premestitev na drugo delovno mesto, opomin in odpuščanja.

Primer: vpliven strokovnjak NIJZ  na področju  drog  je bil leta 2018 povabljen na sejo državnega zbora, kjer je pojasnil svoje osebno stališče glede uporabe konoplje v medicinske namene, ki je ena od bolj kontroverznih tem v javnem zdravju, pri čemer je jasno poudaril, da se njegovo mnenje lahko razlikuje od uradnega mnenja institucije, v kateri je zaposlen. Kmalu zatem je bil soočen s strani vodstva NIJZ z opominom pred odpovedjo delovnega razmerja. Jasno je, da je šlo za očiten primer poskusa utišanja strokovnjaka in s tem discipliniranja eventuelnih drugih pogumnih, z lastno glavo mislečih znanstvenikov, ki bi si drznili odstopati od arbitrarno določene »resnice«.

Odgovorni so poskrbeli za uradno legitimizacijo svojega poslanstva, saj so temu primerno spisali »Navodilo o dajanju informacij v javnost«, sklicujoč se na Status NIJZ oz. določilo 153.člena Zakona o medijih. Že uvodna določba predpisuje, da »so zaposleni NIJZ dolžni v javnosti zagovarjati zgolj uradna stališča in mnenja NIJZ«.  V kolikšni meri je s tem okrnjena avtonomnost strokovnjakov in kdo je tisti, ki dejansko kroji uradno mnenje, je glede na izobrazbo in politično angažiranost vodstva bolj ali manj jasno.

Zaskrbljenost zaradi  kršenja pravic svobodnega izražanja in kodeksa medicinske deontologije na NIJZ  je upravičena in izredno pomembna. Vsi zaposleni v zdravstvu bi morali imeti pravico, da izražajo svoja mnenja in stališča v skladu s svojimi prepričanji in strokovnim znanjem, ne da bi bili pri tem ogroženi ali kaznovani s strani delodajalca.

Direktorja  NIJZ bi morala spoštovati pravico svojih zaposlenih do svobode izražanja ter spodbujati odprto in spoštljivo debato o strokovnih vprašanjih glede kontroverznih tem  v javnem zdravju. Strokovna razhajanja in različna mnenja so del vsakega zdravstvenega sistema in so lahko konstruktivna pri oblikovanju boljših praks in politik.

Kaznovanje zaposlenega z opozorilom pred odpovedjo zaradi izražanja drugačnega mnenja ali stališča je nedopustno in neetično ter v nasprotju s temeljnimi načeli demokracije, svobode izražanja in zdravniške etike.

NIJZ bi moral vzpostaviti mehanizme za reševanje strokovnih razhajanj in sporov na način, ki spodbuja dialog, spoštovanje in sodelovanje med zaposlenimi ter omogoča konstruktivno reševanje konfliktov. To bi lahko vključevalo uvedbo internih postopkov za reševanje sporov, spodbujanje odprtih pogovorov in delavnic ter vzpostavitev kulture spoštovanja in strpnosti znotraj organizacije.

Na ta  način se zagotovi, da se vsi zaposleni počutijo varne in svobodne, da izrazijo svoja mnenja in stališča ne glede na morebitna razhajanja ali nesoglasja ter da se spoštujejo njihove temeljne pravice.

KATERA SO TOREJ KONTROVERZNA PODROČJA  V JAVNEM ZDRAVJU, KJER JE TUDI JAVNOST POSLEDIČNO LAHKO NEUSTREZNO OZ. NEZADOSTNO INFORMIRANA, KADAR PRIHAJA DO POSKUSOV UTIŠANJA ZAPOSLENIH STROKOVNJAKOV?

Nestrinjanje s stališči uradnih organov, kot je NIJZ, se namreč lahko pojavi na različnih področjih v javnem zdravju, saj lahko pride različnih interpretacij podatkov, znanstvenih dokazov ali strokovnih ocen. Nekateri primeri, kjer lahko pride do razkoraka med strokovnimi stališči so:

1. Raba konoplje in drugih psihoaktivnih substanc, vključno z vprašanji legalizacije, medicinske uporabe in možnih tveganj za zdravje.
2. Cepiva in cepljenje, vključno z vprašanji varnosti, učinkovitosti, obveznosti cepljenja in stranskih učinkov.
3. Jedrska energija: Razprave o tveganjih jedrske energije, varnosti jedrskih elektrarn in uporabi jedrske tehnologije.
4. Uporaba pesticidov: Razprave o vplivu pesticidov na okolje in zdravje ljudi ter različnih pristopih k regulaciji in nadzoru njihove uporabe.
5. Okoljska ogroženost: Razprave o vplivu onesnaženega okolja na zdravje ljudi, vključno s onesnaženjem zraka, vode in tal.
6. Prehrana in prehranska politika: Vključno z vprašanji prehranskih smernic, prehranskih dopolnil, gensko spremenjene hrane in vpliva prehrane na zdravje.
7. Zdravstvena politika in sistemi: Razprave o organizaciji in financiranju zdravstvenih sistemov, dostopnosti do zdravstvene oskrbe ter vlogi zdravstvenih delavcev in pacientov v odločanju.
8. Reproduktivno zdravje: Razprave o pravicah do reproduktivnega zdravja, splavu, kontracepciji in asistirani reprodukciji itd.
9. Mentalno zdravje in duševne motnje: Vključno z razpravami o diagnostiki, zdravljenju in destigmatizaciji duševnih motenj ter dostopnosti do storitev za duševno zdravje

V vsakem od teh primerov bi morali strokovnjaki imeti možnost izraziti svoje mnenje ali stališče na podlagi svojega znanja, izkušenj in ocen ter tako prispevati k širši debati in razumevanju na določenem področju javnega zdravja. Pomembno je, da se razlike v mnenjih obravnavajo s spoštovanjem, odprtostjo in konstruktivnim dialogom ter da se končne odločitve sprejemajo na podlagi najboljših razpoložljivih dokazov in koristi za javno zdravje.

NESTRINJAJE Z  URADNIMI SMERNICAMI  ZA PREPREČEVANJE ŠIRJENJA IN OBVLADOVANJA OKUŽB Z VIRUSOM COVID-19

Nestrinjaje   posameznih strokovnjakov in dela javnosti z  uradnimi smernicami za preprečevanje širjenja in obvladovanja okužb z virusom COVID-19 se  je v času pandemije pogosto pojavljalo. Obstaja več razlogov  za nestrinjajo z uradnimi smernicami, ki so še vedno nadvse aktualni :

1. Znanstveni razvoj: Informacije o COVID-19 so se nenehno spreminjale in posodabljale glede na novo znanje in razumevanje virusa. Zato so se lahko smernice in protokoli pogosto spreminjali, kar je lahko povzročilo zmedo ali negotovost med zdravstvenimi delavci.
2. Različne interpretacije dokazov: Zdravstveni delavci lahko različno interpretirajo razpoložljive znanstvene dokaze in podatke ter prihajajo do različnih sklepov glede učinkovitosti določenih ukrepov za preprečevanje ali obvladovanje COVID-19.
3. Praktične omejitve: Včasih se lahko smernice ali protokoli zdijo nerealistični ali nepraktični glede na razpoložljive vire, opremo ali kapacitete zdravstvenih ustanov.
4. Osebna prepričanja: Nekateri strokovnjaki lahko izrazijo nezadovoljstvo ali nestrinjanje s smernicami zaradi svojih osebnih prepričanj ali vrednot.
5. Kritično razmišljanje: Kritično razmišljanje je ključno v medicini in stroki javnega zdravja, zato se lahko zdravstveni delavci in drugi strokovnjaki odločijo za drugačne pristope ali strategije, če menijo, da so bolj primerne ali učinkovite.

Tudi v teh situacijah je ključnega pomena, da se razlike v mnenjih obravnavajo z odprtostjo, spoštovanjem in konstruktivnim dialogom. Pomembno je, da se poskuša doseči konsenz med zdravstvenimi delavci ter upoštevati najboljše razpoložljive dokaze in smernice za zagotavljanje varnosti in dobrobiti pacientov ter celotne skupnosti.

 NESTRINJANJE Z URADNIMI SMERNICAMI ZA CEPLJENJE PROTI COVIDU 19

V primeru, da se posamezni strokovnjaki ne strinjajo z uradnimi smernicami in menijo, da so cepiva proti COVID-19 prenevarna ali premalo učinkovita, jim je potrebno prisluhniti in pretehtati njihove argumente. Navajamo nekaj pomembnih točk za obravnavo te problematike:

1. Razumevanje in komunikacija: Pomembno je, da se posamezni strokovnjaki, ki izražajo dvome ali zaskrbljenost glede cepiv, ne ignorirajo in se njihovi pomisleki resno obravnavajo. Razprava in komunikacija na transparenten način lahko prispevata k boljšemu razumevanju in izboljšanju zaupanja.
2. Dokazi in znanost: Odločitve o cepljenju morajo temeljiti na znanstvenih dokazih in podatkih. Če posamezni strokovnjaki izražajo pomisleke, je pomembno preučiti in ovrednotiti razpoložljive dokaze ter upoštevati najnovejše raziskave in klinične študije o varnosti in učinkovitosti cepiv.
3. Previdnostni pristop: Čeprav so bila cepiva proti COVID-19 hitro razvita in odobrena, niso bili temeljito izvedeni vsi postopki ocenjevanja varnosti in učinkovitosti. Tudi zato je pomembno, da se nadaljuje s spremljanjem varnosti cepiv in ocenjevanjem morebitnih stranskih učinkov.

V vsakem primeru je pomembno, da se zdravstvene odločitve sprejemajo na podlagi znanstvenih dokazov, pregledanih s strani strokovnjakov in da se upoštevajo koristi za javno zdravje in dobrobit posameznikov. Komunikacija in dialog med različnimi deležniki sta ključna za uspešno upravljanje s tovrstnimi izzivi.

Vodstvo  NIJZ  je dolžno prepovedati sovražni ali  hujskaški govor, vendar očitno zlorablja  svoja pooblastila za utišanje drugačnih mnenj na nekaterih  kontroverznih področjih v javnem zdravju. Pod pretvezo enotnega nastopa v okviru institucije in formalizacijo preko »navodil o dajanju informacij v javnost«, se skriva njihov pravi namen: kaznovanje in kriminalizacija svobode izražanja. Tovrstne prakse so sicer že poznane npr. v že omenjemem primeru križarskega boja proti drogam ( konoplji). V zadnjem času je svoboda izražanja na NIJZ  ogrožena zaradi ravnanj, ki zatirajo pobude  aktivistov, nevladnih organizacij ali posameznih strokovnjakov in njihova prizadevanja, da bi se preučilo učinkovitost in varnost nekaterih ukrepov v času covida-19.

Avtor: Skupina Pogumen.si