Stopimo v svetlobo (človek na razpotju)

Zoran Železnikar meni, da je čas za osebni preporod in prenovo sveta. Po izobrazbi mag. elektrotehnike vidi svoje poslanstvo v širjenju obzorij in osveščanju javnosti. Na področju humanistike deluje že dvajset let in je avtor knjig Planet strahu, Človek je več, Slovenska pot v prihodnost, Spregledano poslanstvo spolnosti; bil je med organizatorji vseslovenskega projekta Zgradimo svet miru in ljubezni (2009). Izpod njegovega peresa so izšli številni članki v revijah s področja kakovosti življenja in mejnih znanosti. V zadnjem času se ukvarja tudi s problematiko samooskrbnosti in organiziranjem izobraževalnih dogodkov. Deluje v Društvu Prisluhni si in na spletni strani www.prisluhni.si.

Stopimo v svetlobo  
iz niza člankov Človek na razpotju za portal Pogumen si

Verjetno ni nikogar, ki ne bi v sebi vsaj nejasno čutil, da se svet, kakršnega smo poznali doslej, poslavlja. Današnji čas je – to menda čutimo že vsi – prelomen, saj nas narava in okoliščine opominjajo, da tako ne gre več naprej; stari svet se ruši, treba bo graditi temelje novega sveta. Prišli smo do točke, ko stara miselnost ne more več reševati nakopičenih problemov; z obstoječim znanjem bi ustvarjali le kozmetične popravke obstoječega. Potrebne so nove ideje, drugačen način razmišljanja, predvsem pa sprememba vrednot in idealov. Takšni kot smo, lahko gradimo le svet, podoben današnjemu.

Katastrofe in preizkušnje, ki jih doživljamo, niso naključne. Nekateri menijo, da so odziv narave na brezobziren odnos do nje, odziv na uničevanja in brezvestnosti, ki so jo privošči sedanja civilizacija. Vendar pa obstaja še globlje, duhovno ozadje: vse to so potrebne lekcije, ki naj pripomorejo k temu, da človeštvo in vsak posameznik ob njih postopoma duhovno dozori in dojame, da je potrebna radikalna sprememba nas samih, sprememba odnosa do narave in stvarnosti, saj človek takšen kot je, nima prihodnosti. Potrebna je aktivna sprememba, pasivno spremljanje sedanjega dogajanja v družbi, brez spremembe vrednot, vodi v kaj žalosten scenarij. To je izhodiščno spoznanje in spodbuda, da se stvari lotimo odgovorno in brez odlašanja.

Soočiti se moramo z vprašanjem ustreznosti sedanjih vrednot in si pridobiti znanje, ki se najprej dotika nas samih in naših osebnih predstav, tudi smisla življenja. Želja po dobičku, uspehu, večjem blagostanju in užitkih niso nič slabega, vendar pa zagotovo niso tisto najpomembnejše, kar nas lahko vodi v srečnejšo prihodnost. Prav hude naravne in osebne preizkušnje nam razkrivajo našo majhnost, sebičnost, pohlep, lenobo in predvsem – pomanjkanje srčnosti, ki je temelj vsakega napredka. Zbuditi je treba družbeno odgovornost posameznika – vsakogar od nas! Zavzeti se je treba za svobodo posameznika in zaščito človekovih pravic, ki vse bolj bledijo. A to lahko stori le človek, ki se ceni in lahko trezno razmišlja, ker ni podlegel strahu. Potreben je samokritičen pogled nase in na družbo, kakršno smo soustvarjali s svojimi vrednotami, interesi in cilji.

Šele izhajajoč iz prenovljenih osebnih kvalitet in vrednot bomo družbo, ki poka po šivih, lahko gradili na ustreznejših temeljih. Če je bilo človeku, ki velja za najvišje razvito bitje, doslej dopuščeno, da v sebičnosti, lenobi, laži in duhovni ignoranci preživi svoje življenje, dandanes ni več tako. Zdaj se od njega pričakuje, da uporabi svoj intelekt, poišče resnico, se vpraša o smislu življenja, razišče odnose, ki jih ustvarja, preveri ustreznost družbenih temeljev in vseh mehanizmov, ki določejo njegovo življenje in delovanje.

Ko se vzporedno z osebno prenovo lotimo prenove družbe, lahko računamo na to, da se bodo takoj oglasili posamezniki, ki bodo povzdigovali kak posamezen problem; eni bodo rekli: najprej se je treba lotiti finančnega sistema, saj je denar oz. dobiček kot motiv za delovanje grobar civilizacije. Drugi bodo trdili, da je treba najprej zagotoviti napredno tehnologijo, ki bo omogočila pridobivanje brezplačne energije, da se človek razbremeni suženjstva delu oz. delodajalcu. In oglasili se bodo tretji in apelirali na to, da se spremeni vzgoja in šolstvo, saj brez mladih, ki imajo ustrezno znanje in potencial, prihodnost družbe ni mogoča… Tako bi vsak želel vleči voz na svoj konec. Razdeljeni, kot smo, nimamo možnosti za uspeh. Projekta prenove se je potrebno lotiti celovito, na vseh področjih hkrati, izhajajoč iz novih vrednot in spoznanja, da se vsi družbeni sistemi med seboj prepletajo, so soodvisni.

Ponastaviti kompase

Preseči moramo torej razdeljenost in uskladiti svoje kompase tako, da se vprašamo nekaj povsem osnovnega: kdo smo in za koga gradimo nov svet? Kajti, če smo nepomembna smet v vesolju, drobno kolesce v civilizacijskem stroju – kot nas učijo od vrtca dalje – bomo lahko gradili le takšen svet, kot ga poznamo oz. živimo sedaj. Če pa se oborožimo z novim znanjem o sebi in dojamemo, da smo duhovno bitje s potenciali, o katerih ne vemo skoraj nič, bomo stremeli za tem, da te potenciale razvijemo in uporabimo. Ali gradimo nov svet za polrobotsko bitje, ki ga upravlja umetna inteligenca – kot nam razlagajo transhumanisti, ali pa za duhovno bitje, ki odstira svoje nekoč dejavne duhovne potenciale – srčnost, intuicijo, telepatijo, tele-vizijo, telekinezo, teleportacijo …?

Tu pa trčimo na vprašanje, kaj človeško bitje sploh je. To je zamotano vprašanje, kajti o tem nas ne poučijo v nobeni institucionalni šoli, na nobeni stopnji izobraževanja. Tu bi se kazalo opreti na duhovno tradicijo starih ljudstev, na prastare modrosti, ki nam med drugim tudi povedo, od kod človek izvira in kako se je razvijal. Zavedati se moramo, da je zgolj materialistično znanje povsem neustrezna popotnica za sodobnega človeka. Bomo videli, zakaj.

Danes je človek popolnoma zazrt v zunanji svet, ki ga obravnava kot edino resničnega, objektivnega, vse kar se dogaja v notranjosti pa je nekaj neoprijemljivega, subjektivnega, izmuzljivega, neznanstve­ne­ga. V takšno miselnost smo se pustili zapeljati, ker je bil – in se še krepi – mik tehnologije, ki prinaša privlačne prednosti in užitke, zelo močan. Toda mi smo se s tem oddaljili od svojega duhovnega bistva, se izgubili v zunanjem svetu in pozabili na svoje dušno poslanstvo na tem planetu. Duhovnost je pridobila slabšalni pečat, kot da vodi človeka v brezplodne debate o filozofskih vprašanjih. S tem se je zgodilo nekaj prav tragičnih stvari, med katerimi je najhuje to, da smo se iz brezčasnega, kozmičnega bitja neverjetnih potencialov – iz duše torej – prelevili v minljivo, nemočno, od tisočih stvari odvisno fizikalno bitje, v bistvu predmet, ki s smrtjo svojega telesa ugasne in izgine. A to je tragična zmota in groteskna omejitev.

Vprašati se moramo nekaj, kar le redko komu pade na misel: ali smo kos mesa, ki ga prešinjajo nekakšni elektro-bio-kemičnimi pojavi, ki tvorijo našo zavest ali pa smo čisto nekaj drugega: veličastno duhovno bitje neznanih potencialov – ki jih šele razkrivamo, ki na poti modrosti in ljubezni širi svoje zavedanje, prerašča svojo nižjo naravo in postaja ustvarjalec, čuteč in prijazen skrbnik sebe in celotnega planeta. Pomembno je, da se v nas izoblikuje odločitev, kaj smo oziroma hočemo biti, kajti tisto, kar verjamemo znotraj, doživljamo zunaj. Ali lahko začutimo, da smo duša, ki hrepeni po nečem drugem kot po tistem, za kar smo si doslej prizadevali? Morda smo si doslej prizadevali za blagostanje, telesne užitke, intelektualne dosežke, duša pa je hrepenela po nečem drugem – po sprejetosti, prijaznosti, toplini in ljubeči pozornosti?

Danes smo zunanje, materialistično usmerjeni, torej orientirani na materialistične vrednote, na tisto, kar je pomembno v materialnem svetu: bogastvo, moč, uspeh, in s tem na najpomembnejše orodje, ki vodi k temu in to omogoča: denar. Denar, abstraktna stvar, je tako postal gibalo in kri civilizacije, motiv, brez katerega se vse ustavi in nič nima smisla. Da ne bo pomote: denarja je sporen le kot sredstvo za manipulacijo, ki ustvarja delitve, vodi v vojne in daje nepojmljivo moč ozkim elitam; takšen denar vodi v razkroj civilizacije.

Materialistične vrednote – bogastvo, moč in uspeh – ne morejo pripeljati drugam kot v nasilje, vojne in izgubo svobode, kajti sočutje, tolerantnost in ljubezen do sočloveka so tu nepomembni in odrinjeni. Toda v stvarstvu obstajajo sile Izvora, ki človeka od tega odvračajo. Odvračajo nas tako, da izkustveno dojamemo, kako relativno vrednost imajo bogastvo, moč in uspeh – s tem, da nam je vse to skozi naravne katastrofe, udarce in trpljenje to odvzeto. To je torej smisel teh katastrof, ki jih sedaj doživljamo.

Postali smo potrošniški avtomati, ki pohlepno hlastajo za nekimi stvarmi, ampak to duše in njene duhovne lakote nikakor ne more potešiti. Če se lahko poistovetimo z dušo – ali si lahko zastavimo vprašanje, kaj smo kot duša prišli iskat na ta planet? Smo zares zgolj bitja, ki se pustijo izkoriščati? Ali se lahko – ali se znamo obravnavati kot duhovno bitje, ki se zaveda svojih kozmičnih korenin, svoje tesne povezanosti z vesoljem? Si lahko predstavljamo, da vsako noč, ko sanjamo, uidemo omejitvam prostora in časa in doživljamo druge dimenzije, kajti mi smo večdimenzionalno bitje? Ali lahko to dojamemo?

Odpreti se znanju o nas samih

Na žalost nas o tem nihče ne pouči, toda zdaj je čas, da takšno znanje postane neločljiv del nas samih, sicer bomo s tem, ko zavračamo duhovno naravo, kot duhovno bitje, s tem pa tudi kot materialno, preprosto usahnili, propadli kot pokvarjen stroj.

Če se vprašamo, kako bi lahko v sedanjem svetu ustoličili prave vrednote, ki so očitno duhovne narave – spoštovanje, razumevanje, sočutje, modrost, ljubezen, smo v zadregi. Te vrednote, ki podpirajo človekovo dostojanstvo, so lastnost prebujenega duhovnega bitja z določenim pravim duhovnim znanjem, ki pa ga krvavo manjka. Krščanstvo je zaradi številnih napak močno omadeževalo svoj nauk in ugled, vzhodne religije in verski sistemi so nam tuji, zahodna new-age duhovnost pa je slab približek pravi duhovnosti. Pravi duhovni iskalec se mora zateči k samoraziskovanju duhovnega sveta, pri čemer se lahko opre na teozofijo ali antropozofijo Rudolfa Steinerja, ki je duhovnost postavil na znanstvene temelje.

Ključnega pomena je dokopati se do zavedanja, da vsi tvorimo eno in edino življenje; napaja ga kozmična zavest, ki napolnjuje vse vesolje. Ta zavest je nepojmljivi Izvor vsega, kar je, je bilo in bo. Imenujete jo lahko Stvarnik, Izvor, Brezimni ali Bog – a vsi ti izrazi so neustrezni, ker ne morejo popisati tega, kar se z besedami ne da izraziti. Mi vsi smo delčki Stvarnika, ki je koščke samega sebe razpršil po vesolju, da bi doživljali čudesa stvarstva in postopoma spoznavali same sebe, svoj izvor.

Vsak od nas je majhen delec tega Izvora, božanska iskra, le da smo to ob očaranosti z materialnostjo pozabili. To velja tudi za vsa druga bitja; delovati zoper njih je delovati zoper sebe. V nas deluje božanska sila, ki jo v krščanstvu imenujemo Duh. Zato smo ljudje duhovna bitja. Temeljna lastnost duhovnega bitja pa je sočutje, zlivanje z bližnim, ljubezen.

Resnična ljubezen do sočloveka lahko temelji le na zavedanju, da smo vsi otroci istega kozmičnega očeta. Vem, to so zahtevne, težko razumljive izjave za človeka, ki je omejen le na materialnost. A vsak človek, ki se vsaj malo odpre duhovnim spoznanje, se skozi trezen razmislek, prisluškovanje svoji notranjosti, skozi meditacijo, lahko dokoplje do njih.

Pomislimo – vesolje, ki ga ne bi nihče opazil, ne bi imelo nobenega smisla. Pravijo, da je Stvarnik materialno vesolje ustvaril kot posebno področje v polju duhovnega, ki služi za to, da se duhovna bitja – kot je človek – lažje učijo in razvijajo, krepijo svojo zavest in se tako plemenitijo in približujejo idealu, iz katerega izhajajo. Religije so to spoznanje izkrivile, a duhovno osveščen človek lahko najde pravo pot.

Transhumanizacija človeka, ki je v teh časih aktualna tema, človeka vodi v njegovo razčlovečenje, predelavo v polrobotsko bitje, v popolno izgubo svobode, v zaton človeštva. Preživetje je možno le, če se temu načrtu ognjevito upremo in preprečimo, da bi postali talci umetne inteligence in tehnologije, ki nas dela vse bolj nemočne in odtujene sebi. Prihodnost ima le civilizacija, ki se odpre svojemu kozmičnemu, duhovnemu bistvu. Človek je – tako razlaga duhovna znanost – bitje zvezd.

Materialnost je zgolj ena od pomembnih lekcij na poti duhovnega razvoja človeka. Pomembna je zato, ker se z njo odlepimo od svoje utopljenosti v kolektivnem in postanemo individualna, samostojna bitja s svobodno voljo, ki lahko prosto ustvarjajo odnose z drugimi in lastne predstave o svetu. Nekoč so se namreč ljudje čutili kot lutke na vrvicah, ki jih upravlja Bog. Po zaslugi materializma smo se od tega odlepili in postali samostojna bitja, ki lahko upravljajo sami sebe. A v lekciji materialnosti smo se izgubili in pozabili, da smo delci enega Stvarnika; pozabili smo, da smo kozmična bitja, ki naj bi na tem planetu živeli kot skrbniki planeta, in delovali v dobro vseh in ne le sebe.

Vsakdo, ki ne deluje v dobro vseh, deluje kot parazit, ne prispeva k izpolnitvi kozmičnega načrta in mora na dolgi rok propasti. To je kapitalno spoznanje, ki spremeni vse.

Za napredek torej nujno potrebujemo novo znanje, ki utrjuje omenjene vrednote in širi zavest o našem duhovnem bistvu. To nam omogoča preseči zgolj materialni okvir. V nas je prisoten strah pred novim in nekakšen odpor do teh tem, saj smo se od tega precej oddaljili. Strah je silno pomemben moteč dejavnik, s katerim je bilo možno človeka potisniti globoko v materialnost in ga odrezati od njegovih duhovnih korenin. Strah je kuga, ki pesti človeštvo.

Kaj lahko storimo?

Nikoli na naših ramenih ni bilo takšne odgovornosti za prihodnost nas in naših potomcev kot dandanes. Pasivnost nas vodi v zanesljivo temno, človeka nevredno prihodnost.

Človeštvo se lahko osvoboditve in prenove sveta loti le z združenimi napori. A kot smo ugotavljali: boljši, srečnejši in svobodnejši svet lahko gradijo le ljudje brez strahu, pohlepa in sebičnosti, zavedajoči se svojega duhovnega bistva. V nasprotnem bomo težili k izgradnji inačice prav takšnega sveta kot je sedanji. Da bi to spremenili, potrebujemo ogromno novega znanja. Če se bomo nekoliko potrudili zanj, ga bomo našli.

A tu smo soočeni z nevarnostjo, ki preprečuje vsak rasničen razvoj: vse intenzivneje nas zasipajo s polresnicami in lažmi – z informacijami, ki nas polnijo s strahom – in si prizadevajo otežiti dostop do resnice. Kako naj v času, ko so masovni mediji orodje za širjenje propagande, vem, katera informacija je resnična in katera ne? Treba je postati buden ter uporabljati zdravo pamet in logiko! Preprečiti moramo, da nam mediji vcepljajo strah. Nikar se čustveno ne vpletajmo in poiščimo vire, ki prinašajo resjeco. Na spletu se jih poraja vse več. Vsakdo si mora ustvariti lastno predstavo o vsem, kar se dogaja in ne nasedati zahodni ali vzhodni propagandi, ki se širita iz medijev.

Duše, inkarnirane na Zemlji, so si izbrale posebej zahtevno pot učenja in napredovanja na svoji duhovni poti. Nihče se ne more več slepiti, da je smisel bivanja na tem planetu uživanje in lenobno življenje. To nam preprečujejo udarci in preizkušnje, ki se pomnoženo zgrinjajo na nas v zadnjem času in nas kličejo k aktivnosti.

Pred vsakomer, ki želi prispevati k izgradnji naprednega, svobodnega sveta, so naslednji izzivi in naloge, s katerimi se bo treba spoprijeti; omenimo le najpomembnejše:

• prekiniti podporo silam, ki so nas pripeljale v sedanji položaj in ga želijo ohranjati;
• uvesti ničelno toleranco do korupcije, obračunati s tistimi, ki delujejo le za lastne koristi; vzpostaviti razmere, da bodo vsi javni delavci služili ljudstvu; tu se lahko opremo na modrost in vzore naših domorodnih prednikov;
• na odgovorne položaje v družbi imenovati le posameznike visokih moralno-etičnih vrednot in značajskih vrlin;
• ustoličiti duhovne vrednote in udejaniti načelo, da je najvišja vrednota človek;
• zagotoviti enakopravnost ljudi na vseh področjih;
• v vseh treh stebrih družbe zagotoviti upoštevanje načela spoštljivega sožitja (npr. ob upoštevanju načela tričlenstva v skladu z vrednotami svoboda, enakost in bratstvo – predlog R. Steinerja);
• zagotoviti, da dobrobit posameznika ne ogroža dobrobiti skupnosti;
• tekmovalnost zamenjati s sodelovanjem;
• vpeljati denar, ki ima vlogo menjalnega sredstva in ne omogoča izkoriščanja;
• omogočiti uporabo naprednih izumov za izkoriščanje proste energije (zero point energy);
• zagotoviti prenovo znanosti, medicine, revidirati zgodovino, podpreti kulturo in umetnost;
• podpreti duhovno vzgojo, izobraževanje, šolstvo in vzgojo otrok;

Doslej smo se slepili, da so za reševanje takšnih vprašanj primerni le strokovnjaki, a poglejte, kam so nas pripeljali! Vsakdo naj razmisli, kaj je pripravljen storiti za osvoboditev človeštva in prenovo družbe. Svoboda ni nekaj apriori danega. Treba si jo je priboriti.