Oštro nazaj v srednji vek

9. aprila, 20249. aprila, 2024 Gorazd R

Pravijo, da cenzura obstaja, odkar obstaja književnost. V srednjem veku je bilo prepovedano branje in posest neprimernih spisov krivoverskih vsebin, kot tudi astroloških in alkemijskih knjig. Zahtevan je bil sežig na podlagi seznamov prepovedanih knjig. Prvi seznami segajo v l. 1510 (Belgija), praksa pa se s cerkvenim Index librorum prohibitorum vleče od l. 1559, pa vse do ne preveč davnega 1948!

Tudi kasnejši napredek in demokratični razvoj družbe ni prinesel bistvenih sprememb, oblast – bodisi cerkvena, bodisi posvetna – je znala poskrbeti za utišanje zanjo nevarnih vsebin. Do danes se ni prav veliko spremenilo, razlike so zgolj v metodah utišanja drugače mislečih. Ericha Marie Remarquea in njegov protivojni roman Na zahodu nič novega so v nacistični Nemčiji prepovedali, saj seveda ni bil v skladu s propagando Joseppha Goebbelsa. Nacistom pa se sicer ni bilo preveč treba ukvarjati s cenzuro, saj ta dejansko ni obstajala. Dovoljenje za delo je dobil le malokdo, v želji po ohranitvi dohodka je prišlo namreč do pojava samocenzure. Zveni znano?

Slika 1: Požig knjig v Berlinu (vir: Historia)

Orwellova Živalska farma iz 1943 leta je sprva imela probleme zaradi kritike Sovjetske zveze, ki je bila takrat zaveznica Britanije. Takoj po izidu so jo v Sovjetski zvezi in drugih komunističnih državah takoj prepovedali, v Keniji pa je bila prepovedana šele desetletja kasneje, l. 1991 zaradi kritike podkuplivih voditeljev.

Tudi Stalin je seveda imel svoj stil. Celo svoje najtesneješe sodelavce, ki so zapadli v nemilost, je ne le tradicionalno poslal v Sibirijo na pot brez povratka, ampak jih dal tudi izbrisati iz vse obstoječe dokumentacije, kot da nikdar niso obstajali.

Sliki 2,3: Vodja sovjetske tajne policije prej in potem. Vir: Idnes

Kaj pa na naših tleh?

Ivan Cankar se je zameril vladajoči eliti tako s svojo Erotiko, kot tudi s Hlapci. Nadškof Jeglič prav po srednjeveško odkupi celotno izdajo in odredi požig knjig, s čimer v obdobju med 19. in 20. stoletjem doživimo preporod nazadnjaških sil.

Stvar Jurija Trajbasa, prvo dramsko besedilo Vitomila Zupana, družbenokritično dramo socialnega realizma, je že pred II.svetovno vojno prepovedala italijanska cenzura, po vojni pa jo je napadla komunistična oblast. Ne glede na aktivno udeležbo pisatelja v NOB je zaradi svoje svobodoljubnosti in zavračanja kakršnekoli ideologije v obdobju enoumja neposredno po II.svetovni vojni doživel ponovni pregon in tudi dolgoletno zaporno kazen. Primorski Slovenci smo se borili za svoj jezik in obstoj že 20 let pred II.svetovno vojno, v obdobju, ko smo bili soočeni s popolno cenzuro s strani okupatorske fašistične oblasti.

Po kratkem pregledu bojda preteklih svinčenih časov si poglejmo, kako je s svobodo izražanja v času »Svobode«. Pisani tisk zahvaljujoč poplavi družbenih medijev in vsesplošnem poneumljanju javnosti ni več pretirano popularen – pretekla leta pa so pokazala, da se tudi desetletja po Goebbelsu ideje o samocenzuri še kako prisotne. Soočamo se z globalnimi ponudniki informacij, naši »novinarji« pa razen redkih izjem informacije zgolj povzemajo ne obremenjujoč se pretirano s samo verodostojnostjo vsebin. Tako smo v paradoksalnem položaju, ko vse pomembnejše televizijske postaje, kot tudi tisk, objavljajo istočasno več kot očitno neposredno diktirane vsebine. Novinarji so se torej večinoma prelevili v forwarderje, izvajalce politike interesov tujega kapitala. Namesto Goebbelsove Zbornice za kulturo pa se soočamo z različnimi agencijami, kot je STA. Slednja je sicer v lastništvu Republike Slovenije, a pomemben vir njenih dohodkov predstavljajo tudi tržna sredstva, poleg tega pa je partnerica vseh pomembnejših svetovnih agencij, zato je avtonomnost pod vprašajem. Tudi komercialni TV programi so seveda po prevladujočim vplivom kapitala. Minula leta so jasno pokazala, da je tok informacij popolnoma kontroliran, saj je praktično nemogoče zaslediti objavo, ki ni v skladu z arbitrarno določeno resnico. Te pa žal ne določa stroka, temveč politika in v ozadju kapital.

Ni treba posebej poudarjati, da je položaj na področju družbenih medijev še bolj brezupen. Navzven seveda deluje vse izjemno profesionalno in v skladu s neodvisnim poslanstvom medijev. Meta, program za neodvisno preverjanje dejstev, oz. t.i. »Third-party fact-cheking program«, naj bi prevare na spletu zaznal na podlagi »indicev članov skupnosti in podobnih signalov«. Tehnologija jim omogoča, »da zaznajo objave, ki bi lahko bile zavajajoče, na podlagi hitrosti širjenja informacij in načina, kako se ljudje nanje odzivajo«. Na podlagi »primerjave z originalno objavo, intervjujev s primarnimi viri informacij, preverbe javnih podatkov, izvedbe analiz medijev idr.« se odločajo za eventuelno »odstranitev vsebin, ki niso v skladu s standardi skupnosti«. Sledi seveda obveščanje članov, ki so delili sporne vsebine. Skratka, »REMOVE, REDUCE, INFORM«. Kot bi te nekdo želel reciklirati… A o tem malenkost kasneje.

Partnerji METE so seveda skrbno izbrani in morajo predhodno opraviti strogi proces certifikacije preko – spet seveda neodvisne – IFCN. Slednja poskrbi za resnično transparentne, nestrankarske in zaupanja vredne partnerje. Kakršen je nedvomno tudi Oštro, ki je del omenjene druščine »v boju proti dezinformacijam« odgovorne za področje Slovenije. Anuška Delić, ustanoviteljica in odgovorna urednica, pojasni, da »prispeva k bolj zdravi informacijski dieti slovenskih uporabnikov« in se veseli »da bodo slovenski uporabniki FB opozorjeni na netočne informacije in dezinformacije«.

Kako pa je z neodvisnostjo Oštra, nakaže že sama struktura financerjev:

Slika 4: Vir: https://www.ostro.si/si/financiranje

Oštro je zelo dejaven tudi v jadranski regiji, kjer se je meddrugim postavil v bran hrvaškemu Faktografu , ki naj bi bil v času COVIDa žrtev hekerskega napada in groženj. Za vsem skupaj »naj bi stal hrvaški poslovnež Nenad Bakić, ki je Faktografu na facebooku očital cenzuro in svoje sledilce pozval, naj vložijo tožbe proti medijem.«

Vsakomur, ki sledi hrvaškemu znanstveniku Gordanu Laucu, je jasno, da je le-ta prav s pomočjo N.Bakića z velikimi napori dosegel/pripomogel, da je prišla resnica tudi do hrvaške javnosti in odločevalcev, na ta način zmanjšal nesmiselne ukrepe v letu 2020 in dosegel, da se je naša soseda (za razliko od RS) lahko uprla nesmiselnim in totalitarnim zahtevam EU po najstrožjih ukrepih. In sicer prav na podlagi neumornega znanstvenega dela, analiz in projekcij omenjenih.

Več kot očitno gre za podtikanja in vprašamo se, koga brani Oštro? Brani seveda svoje somišljenike na Hrvaškem, o plemenitih in hrabrih potezah obeh omenjenih pa niti besede, čeprav gre za vrhunska strokovnjaka. Neodvisnost ali lov na čarovnice?

Tudi v Sloveniji seveda Oštro uspešno opravlja svoje neodvisno poslanstvo. Nedavno je bil npr. naš FB profil pogumen.si deležen posebne obravnave. Omenjeni člani zbornice oz. sorodni »borci proti dezinformacijam« so razpoložljivo tehnologijo uporabili zelo enostavno in učinkovito: kakršnakoli objava s spletne strani www.pogumen.si je v istem trenutku izbrisana. Vsa čast (umetni) inteligenci organa, ki ne da bi prispevek sploh prebral, nemudoma razsodi o njegovi spornosti. Na dosežek bi bila nedvomno ponosna tako Goebbels kot Stalin. Še posebej nas (ne)preseneča, da določene »osveščene« FB skupine in posamezniki niso deležne podobne obravnave, bojda se na nekatere Oštro obrača celo z vljudnostnimi vprašanji in dobrohotnimi pojasnili. Očitno se žal o istih vsebinah govori z različnimi nameni. Kakorkoli že, na naše uradne dopise Oštru nismo dobili niti odgovora. Bralcem www.pogumen.si so seveda stvari kristalno jasne. Kot tudi srčna želja novodobnih inkvizitorjev, da bi namere Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in njenih sponzorjev o popolni cenzuri in vzpostaviti totalitarizma uspele.

A vsak poskus totalitarizma, čeprav pod krinko demokratizacije, je obsojen na propad. Takrat bodo odgovorni imeli priložnost pojasnjevati svojo neodvisnost.