Zakaj politika na škodo narave in ljudi podpira določene škodljive investicije? –  intervju s Tomažem Ogrinom

Mag. Tomaž Ogrin, okoljevarstvenik, aktivist, v nekem obdobju tudi politik, je človek številnih znanj in obširnega védenja, zato je obsežno tudi njegovo delovanje na področju varovanja narave in zdravja prebivalcev našega planeta, še posebej pa Slovenije. Čeprav v svojih prispevkih raje opozarja na pereča vprašanja, ki jih skušajo uradna politika in mediji skriti pred javnostjo (vojna proti CO2, uničevanje narave z nerentabilnimi vetrnicami, gradnja kanalizacijskega kanala CO nad ljubljanskim vodovarstvenim območjem ipd.), je za naš portal polega tega odstrl tudi nekaj podrobnosti iz svojega življenja.

Edita Ž.

Kakšna je bila vaša pot od magistra fizikalne kemije do poznavalca okoljevarstvenih vprašanj, aktivista in celo politika?

Okoljevarstvo je tesno povezano z zdravjem. To omenjam na začetku, ker je večina aktivnosti v okoljevarstvu, tudi moje, usmerjenih v preprečevanje zdravju škodljivih vplivov posegov v okolje. Hkrati je to prizadevanje za kvaliteto bivanja in življenja predvsem prebivalcev Slovenije. Zaradi onesnaževanja okolja smo prebivalci planeta začeli zbolevati, skozi bližnjo zgodovino (200 let in tudi prej), od epidemij do zastrupitev. Človeštvo se je namnožilo in negativni pritiski na okolje in naravo so vedno večji, obolevanja so postala raznovrstna, od pljučnih bolezni do raka. Zato je zdravje vključeno v Zakon o varstvu okolja, ki v 4.členu med drugim pravi: »(1) Namen varstva okolja je spodbujanje in usmerjanje takega družbenega razvoja, ki omogoča dolgoročne pogoje za zdravje, počutje in kakovost življenja ljudi ter ohranjanje biotske raznovrstnosti.« Žal slovenska vsakokratna politika tega člena pogosto ne spoštuje. In pridemo v spor s politiko. Pri tem se večkrat srečujemo z ljudmi v politiki, ki so odločevalci, a se nikoli niso ukvarjali z okoljem in naravo, ali pa nimajo strokovnih podlag za mnoga področja okoljevarstva.

Zavedanje, da je okolju treba posvetiti večjo pozornost, je leta 1972 v okviru konference Organizacije združenih narodov prineslo Stockholmsko deklaracijo.

Okoljevarstvo se je od svojih začetkov zelo razširilo v strokovnem in znanstvenem smislu. Vendar največ pomeni zavedanje posameznika, ne glede na izobrazbo, da mu je za okolje mar. Ključen je odnos, zelo pomemben je pri politiki, ki mora biti za zgled. Začne se z vzgojo v najzgodnejših letih. Za mnoga področja je dovolj že osnovnošolsko znanje, nato srednješolsko, specialnosti pa prinese univerzitetna izobrazba. A ljudje večkrat pozabimo, kaj smo se učili in znali pri zemljepisu, biologiji, kemiji, fiziki, skratka v naravoslovju. Predvsem pa pri nas ne učimo kritičnega razmišljanja. Rezultat je, da premnogi nasedejo rokohitrskim politikom in podkupljenim strokovnjakom. To smo lahko videli pri epidemiji kovida.

Okolje vidim kot naravo, v kateri je človek s svojimi dejavnostmi in potrebami za življenje. Del narave si je vzel za pridelovanje hrane, kar imenujemo kulturna krajina, del narave pa je urbaniziral v bivališča in prometnice ter za industrijo, obrt, turizem in družbene dejavnosti, od šolstva, zdravstva do politične ureditve. Pomemben del narave sta gozd in zrak. Sonce in gibanje našega planeta v vesolju okrog njega pa nam prinašata energijo in različna podnebja, letne čase ter vreme v naši atmosferi. Zelo velik del onesnaževanja okolja je kemičnega izvora. Zato mi je, kemiku, lažje obravnavati tovrstno onesnaževanje, čeprav je kemija izjemno obsežna. Poznamo več deset milijonov kemijskih spojin in materialov. Obravnava kemijskih spojin in materialov iz vidika vplivov na zdravje se je razvila v področje kemijske varnosti, tako v svetu kot pri nas. renutno sodelujem v medresorski komisiji za kemijsko varnost, ki jo vodi Urad RS za kemikalije, ki sodi v Ministrstvo za zdravje. Sem predstavnik nevladnih organizacij na predlog mednarodnega društva Alpe Adria Green, kjer sem strokovni sodelavec. Prva seja je bila pred enim letom, doslej so bile štiri. Poročila o delu pošiljam CNVOS, Centru nevladnih organizacij Slovenije, ki mu je država poverila izbor kandidata iz nevladnih organizacij. Bolj se usmerjam na naravoslovni del varstva okolja, čeprav se soočam tudi z družboslovnim delom varstva okolja.

Pridobljeni izobrazbeni nazivi so zgolj osnova za uporabo v praksi. Marsikaj s področja posameznih predmetov in izpitov se pozabi, a se jih da hitreje obnoviti, če je treba. Sem univ. dipl. kemijski tehnolog, z diplomo na Katedri za fizikalno kemijo Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Tam sem tudi magistriral, v povezavi z anorgansko kemijo na Inštitutu Jožef Stefan (IJS). Morda kot zanimivost, ker je na splošno malo poznano v javnosti, katera področja, izpite in vaje je obsegal tak študij (gre za obdobje pred bolonjsko reformo): poleg matematike, fizike in kemijskih predmetov kot so anorganska, organska, analizna kemija, tudi instrumentalna ter fizikalna kemija s termodinamiko še tehnološki del od tehničnega risanja preko tehnične mehanike s statiko in dinamiko, strojnimi elementi in strojeslovjem, elektrotehnike, tehnologije toplote in gorenja, kemijskih tehnik, regulacije procesov, ekonomike in organizacije proizvodnih procesov do počitniške prakse v proizvodnji in, ne boste verjeli, predvojaške vzgoje. Na takratni magistrski, tretji stopnji pa na isti katedri še struktura atomov in molekul, površinska in koloidna kemija, statistična termodinamika, neravnotežna termodinamika, elektrokemija, laboratorijska tehnika ter elektroliti in polielektroliti, vse z vajami seveda, pa zanimivo, že tudi programiranje.

Ker sem se ukvarjal s tekmovalnim plavanjem, sem študij malo potegnil, ampak s 26 leti je bilo treba v vojsko. Dobil sem Ajdovščino, izvidniško prištabsko enoto – to navajam, ker smo se seznanili tudi z bojnimi strupi, analizami pitne vode, saj sodi zastrupitev pitne vode med eno prvih diverzij v vojni. Kot zanimivost pa naj omenim, da je bil z nami meteorolog Miran Trontelj, znan tudi kot TV napovedovalec vremena, ki nas je učil osnov vremenoslovja.

Z znanstveno raziskovalnim delom sem začel na IJS, predvsem na nekaterih fizikalnih lastnostih ksenonovih fluoridov. Delo je spremljala tudi kakšna eksplozija v manjšem merilu, tako, da je bilo potrebno to predvideti. Me je pa zamikala industrija in sem šel za več kot deset let za tehnologa v industrijo baterij Iskra Zmaj, kjer sem zadnja leta delal kot vodja razvoja litijevih baterij. Nato pa so me povabili nazaj v inštitut, kjer sem se začel v programu kemijskega eksperimentiranja za šole ukvarjati z mladino ter se vključeval v mednarodne izobraževalne pa tudi energetske projekte (postavitev hlajenja na sonce na IJS). Vse to navajam, da pojasnim, zakaj se lahko strokovno vključujem v toliko različnih področij okoljevarstva.
Vključitev v Zvezo društev za varstvo okolja v Sloveniji, našo prvo okoljsko organizacijo, mi je pomagala pri spoznavanju ljudi, ki so se že dalj časa posvečali okoljski problematiki. Naj omenim predvsem njenega predsednika, legendarnega profesorja gozdarstva dr. dr. h. c. Dušana Mlinška, ki nas je učil tudi gozdarstva. Njegov znan izrek je: Narava ne pozna odpadka.

Politika je prišla pozneje. Leta 2004, ko smo vstopali v EU, je okoljsko ministrstvo nerazumno zagovarjalo izgradnjo večjega števila vetrnih elektrarn na Volovji rebri, v občini Ilirska Bistrica. Takrat smo določali tudi območja Nature 2000, del katerih je bila Volovja reber. Minister je samovoljno izrezal del Nature 2000 samo zato, da bi lažje dosegel izgradnjo vetrnic. No, končalo se je na sodišču v korist Volovje rebri in projekt je propadel. Takrat se je v prizadevanjih proti vetrnim elektrarnam v čudovitem delu narave zbralo več deset društev. Pouk je bil, da moraš v politiko, če hočeš imeti več vpliva. Začeli smo kandidirati na volitvah. Kmalu je prišlo spoznanje: če nisi v večini, nimaš vpliva in ostane ti le sodišče. Večina vedno privatizira državo ali mesto. Rešitev je sprememba volilnega zakona v korist nestrankarskih kandidatov v državnem zboru in možnost odpoklica. Ker je vsakokratna večinska odločevalska politika na nizkem nivoju usposobljenosti in zavesti, imamo ogromno škodo v poplavah in grožnjo pitni vodi v Ljubljani, na primer. Riba smrdi pri glavi!

Zakaj so vprašanja »varovanja okolja« postala zlata jama za nekatere brezbrižne in pohlepne investitorje, ki jih gledajo samo skozi dobičke, za vse drugo pa jim ni mar?

Ustava s 74. členom o podjetništvu določa, da je gospodarska pobuda svobodna, pa tudi, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. In tu nastopi problem. Kdaj in kaj je javna korist ? Spet smo pri politiki, ki skuša določati, kdaj in kaj je v določenem primeru javna korist. Trmasto zagovarja določene škodljive investicije, recimo vetrnice, ter prisiljuje kritično javnost, da pravico išče na sodiščih. Pri tem pa politika investitorjem daje potuho in jih celo vzpodbuja s subvencijami. Upravičeno se lahko vprašamo, kako je mogoče, da namerava nek slovenski državljan uničiti Pohorje s 56 vetrnicami. Od kod se je vzel tak osebek? Izgleda, da ne glede na vlaganje v zavedanje, da je okolje omejeno, s pomočjo politike dobimo sovražnike okolja in narave na škodo prebivalcev.

Na škodljive učinke vetrnih elektrarn, ki močno prevladajo nad njihovimi domnevnimi koristmi, opozarjate že vsaj desetletje. Pa vendar, kot pravite, investitorji z dvomljivimi in nejasnimi kapitalskimi ozadji ob podpori naše, do EU hlapčevske politike, z vetrnimi elektrarnami kot kobilice napadajo našo deželo in jim ni mar ne za ljudi ne za okolje. Razjasnite nam, prosim, kakšen vpliv imajo vetrnice na okolje, ljudi in njihovo zdravje, živali, gozdove, travnike, pa tudi, kaj je potrebno žrtvovati, da se postavi eno vetrnico, kakšni materiali so vgrajeni v njej, kdo krije stroške odstranitve, ko odsluži namenu, kakšne posledice ostanejo v okolju ipd. So sploh primerne za Slovenijo?

Ne, Slovenija ni primerna za vetrne elektrarne. Vsaka povsem razvrednoti prostor, škoduje zdravju ljudi (pa tudi živali), škoduje tudi dejavnostim kot je na primer turizem. Vetrnice pomenijo ograjeno industrijsko cono v naravi. Izplen vetrnic je nikakršen, nepomemben, to je občasen vir elektrike, ki jo sicer lahko prihranimo. Letni izkoristek vetrnice pri Dolenji vasi, KS Senožeče, občina Divača, je v povprečju od 16 do 18 odstotkov. Moraš biti nor ali podkupljen politik, da podpiraš tak industrijski 140-metrski mastodont! Sprašujem se, ali so ti ljudje brez domovinske zavesti. So mar uradniki Bruslja?

Škodljivost hrupa vetrnih elektrarn opisujem v treh delih, objavljenih v občinskem glasilu občine Hrpelje Kozina, ki je bila soočena s pohlepnim in brezobzirnim investitorjem v Brkinih in ga odklonila na zboru krajanov. Metoda takih investitorjev je, da začnejo podkupovati predsednike krajevnih skupnosti in lastnike zemljišč, kjer bi gradili vetrnice, še preden pride do javne obravnave. To se dogaja na Pohorju in Krasu. Pri tem lastnikom ne povedo, da bi vetrnica škodovala ljudem izven njihove parcele, za kar bi bil kriv lastnik, ker je postavitev dovolil. Ponekod pa skušajo parcele odkupiti. Vendar lastniki parcel ne bi smeli prodati, saj bi s tem škodovali sokrajanom. Pa smo spet pri zavesti in poštenosti …

Hrup vetrnih elektrarn je zdravju škodljiv, 1. del

Hrup vetrnih elektrarn je zdravju škodljiv, 2. del

Hrup vetrnih elektrarn je zdravju škodljiv, 3. del

Že od začetka opozarjate na hude napake pri projektu gradnje kanalizacijskega kanala CO nad ljubljanskim vodovarstvenim območjem. V kakšno smer gredo vaša prizadevanja in kakšno je trenutno stanje?

Sodelujem v civilni iniciativi za pitno vodo in z društvom Alpe Adria Green, ki je, še preden sem bil seznanjen s projektom, strokovno zavračalo to grožnjo za onesnaženje pitne vode. Strokovno kritiko pokrivajo neodvisni strokovnjaki za komunalno infrastrukturo. Moje prizadevanje gre v smeri seznanjanja javnosti z nevarnim projektom. Nedavno je izšel moj prispevek v Dnevniku z naslovom Kanal C0 pušča kot rešeto? Na spletu lahko najdete tudi več mojih prejšnjih prispevkov o tem. Pri tem se najbrž vsak vpraša, kako je mogoče, kakšni neumni, morda podkupljeni, predvsem pa neodgovorni ljudje so lahko načrtovali pot fekalij preko edinega vira pitne vode za glavno mesto Slovenije s 300.000 prebivalci in vsaj 100.000 dnevnimi obiskovalci? Pri tem niso uporabili potresnega standarda – Ljubljana in posebej to območje z Žužemberško prelomnico je potresno nevarno. Ve se tudi, da standardi za kanalizacije dopuščajo puščanje, saj je praksa po svetu pokazala, da se to pač povsod dogaja.

Opozarjate tudi na zlagano podnebno politiko in njeno vojno proti ogljikovemu dioksidu. Pravite, da je vsako strašenje o pregrevanju planeta zaradi človekovih izpustov ogljikovega dioksida znanstveno neosnovano in nam zgolj močno draži življenje. Kaj je po vašem mnenju v ozadju te politike in kakšen vpliv ima CO2 na življenje na planetu?

Ogljikov dioksid je nujen za rastline, več ko ga je, bolje uspevajo, več je pridelka za prehrano človeštva in za živali. Najbolje odgovorim s prispevkom, ki je bil 8. julija 2023 objavljen v časniku Delo: Nehajmo napadati ogljikov dioksid!

Kasneje sem sodeloval na konferenci o okolju na IJS, objavili so mi recenziran članek o nesmiselni vojni proti CO2, saj ta nima znanstvenih podlag, ampak je povsem politična. Članek je v prilogi, pomembni so viri, ki dokazujejo nesmiselnost in škodljivost vojne proti CO2. Razlog za tako zastraševalno politiko bi utegnil biti v večji kontroli človeštva in nastanku nove svetovne vlade na osnovi proglasitve in poudarjanja podnebne krize, ki je ni. Namreč, krizo je začela razglašati tudi Svetovna zdravstvena organizacija, organ OZN, ki želi preko zdravja zavladati svetu. Državam tako ponuja več sto amandmajev na svoje osnovne akte; vključili so tudi podnebno ”krizo.”
Segrevanje se meri neposredno in ne gre za nasprotovanje meritvam, pač pa vzroku, ki ni človeškega porekla, oziroma je človeški prispevek pri tem malenkosten. Opiram se na veliko število virov, neodvisnih znanstvenikov in sem proti enoumju. Spet ugotavljamo, da je v javnosti premalo kritičnega mišljenja. Ne moreš kar vsemu verjeti, saj to pomeni tudi škodljive finančne posledice za vse nas. Delamo napako, da se ne prilagajamo ustrezno in dovolj hitro podnebnim spremembam, oziroma, bolje rečeno, izjemnim vremenskim dogodkom kot so suše, poplave in plazovi, vročinski valovi, močnejši vetrovi in podobno.

Politika skuša umeščanje objektov pospešiti s tem, da se izogiba presojam vplivov na okolje oziroma vplivov okolja na objekte. Ignoriranje omenjenih pojavov je pripeljalo do ogromne škode zaradi hudournih voda in gradnje na poplavnih območjih. Politika je gradbeni zakon tako izmaličila, ker je okolje smatrala za administrativno oviro, namesto za pomemben, pogosto ključen vpliv. Sprememba gradbenega zakona vsaj na prejšnjega bi že doprinesla k razumnejši pozidavi prostora.

Zakaj o vsem tem ni širšega zavedanja? Kaj bi po vašem mnenju vsak moral storiti, da bi take in podobne prevare za vselej ustavili in preprečili nove?

Močan razlog je cenzura. Enako je bilo pri kovidu. Samo eno mnenje, enoumje, vzpostavitev verovanja, ne znanosti. Drugega mnenja o podnebnih spremembah glavni mediji, na primer RTV SLO, ne objavljajo. Ni soočenj mnenj enih in drugih. Eno redkih je bila na primer oddaja: Podnebna kriza pod drobnogledom. Predvsem bi morali s skupnimi akcijami zahtevati od vlade znanstvena dejstva, ki naj bi bila podlaga za vojno proti CO2. Hkrati pa pokazati na zniževanje standarda ljudi, saj mečemo denar za stvari, ki na podnebje iz Slovenije nimajo nobenega vpliva. Politika se dela norca iz denarja, našega in od gospodarstva. Tretja zadeva, ki pa pri nas sicer ne deluje kot bi morala, pa je zahtevati odgovornost politikov za tako početje in njihov sodni pregon.