Strah je grobar človeka in družbe

Avtor: Zoran Železnikar

iz niza člankov Človek na razpotju za portal Pogumen.si

V prvem članku iz ciklusa Človek na razpotju – stopiti v svetlobo smo govorili o tem, kakšne so primerne poti za izgradnjo čvrstih temeljev nove družbe, ki vodi človeštvo na pot blagostanja, sožitja in miru. Tokrat se soočamo s pomembnim fenomenom – s strahom.

Morda ste si zastavili vprašanje: »Kaj pa nam lahko novega povedo o strahu, saj ga vsakdo pozna.« Vendar pa bi se ustreznejše vprašanje glasilo: ali so nas v času šolanja o tem fenomenu kje temeljito poučili? Dejstvo namreč je, da nas o tem ne učijo praktično nikjer, čeprav nam strah menda pobere več kot polovico naše življenjske energije. Ali ste se kdaj vprašali, koliko vaših dejanj je posledica strahu? Če bi iskreno odgovorili na to vprašanje, bi bili presenečeni.

Strah nas spreminja v nemočna, manipulaciji prepuščena bitja, ki izgubijo svojo razsodnost. Postal je kot naša senca, ki nas spremlja povsod in pozabili smo, da je to nekakšen rabelj v nas, ki nam vedno znova potiska glavo na tnalo.

Pred mnogimi leti sem dobil preblisk, da bo strah v prihodnosti postal tako obremenjujoč dejavnik, da bo grozil uničiti civilizacijo. Rekel sem si, da je to treba na vsak način preprečiti in sem začel ta fenomen poglobljeno raziskovati. In tako se je rodil moj knjižni prvenec – knjiga Planet strahu. Po več kot 20 letih se je izkazalo, da so bile moje slutnje pravilne. Tematiko sem kasneje obravnaval na spletni strani prisluhni.si, na kateri sem objavljal tudi članke na različne druge teme in povzetke nekaterih pomembnih knjig. Do današnjega dne se jih je nabralo nekaj sto.

Dobili smo sporočila, da na planetu Zemlja živimo bitja, ki se nenehno izgubljajo v lastnih fantazijah, spominih, teoretiziranju, zmotnih zaključkih in špekulacijah. To naj bi bila ena izmed pomembnih posebnosti človeških bitij na planetu Zemlja, ki nam preprečuje, da bi bili sposobni živeti v sedanjem trenutku – v edini stvarnosti, ki obstaja. Mi se večinoma nahajamo v razmišljanjih o preteklosti ali prihodnosti – in to so labirinti, v katerih na nas prežijo strahovi.

Ozadje strahu

Generator strahu je hiperaktivni um, ki nenehno analizira, tehta, vrednoti, primerja s preteklimi dogodki, kalkulira, kako bi se izognil temu ali onemu, si pridobili prednost, bolje izkoristili položaj … Ko v tem najde nekaj, kar bi ga lahko ogrozilo, se temu z vso pozornostjo posveti in se skuša zavarovati pred tem. Preprosta rešitev je tako – prenehati z vsem tem razmišljanjem, pozornost usmeriti v doživljanje danega trenutka. Treba je preprosto verjeti v dobro, v dober izid. Vse se bo izšlo tako, kot je prav.

Strah je kreacija uma in ne nas samih. To so pravzaprav negativni, travmatični zaključki naših fantazij, ki nas tako okupirajo, da se v njih navadno vrtimo v začaranem krogu. Ustvarjajo zmedo v nas in naš miselni aparat tako obremenijo, da nismo sposobni treznega razmišljanja. Prisilijo nas, da se nenehno soočamo z istim problemom, z isto domislico, to pa nas vodi v samopomilovanje in samopohabljanje. Bistveno je to, da so v tem prisotna čustva, ki jih v tem primeru uporabljamo v lastno škodo.

Običajno se zgodi, da je predstava o tem, kaj se bo ob uresničenju strahu zgodilo, mnogo bolj travmatična kot tisto, kar se ob morebitni uresničitvi dejansko zgodi. Že to dejstvo nam govori, da se s strahom nima smisla obremenjevati.

Strah ima korenine v našem pomanjkljivem zavedanju sebe, v nepoznavanju naše božanske narave, v naši duhovni neosveščenosti. Človek, ki se zaveda svoje povezanosti z Izvorom, ima povezavo z neizčrpnim bogastvom modrosti in ljubezni, česar je seveda deležen, če se zaveda svojega duhovnega bistva. Zato strahu ne podlega. Kako bi le: ljubezen, povezana z modrostjo, je najmočnejša sila, ki obstaja. V zgodovini se je vedno znova pokazalo, da so bojevniki, ki imajo trdno vero, neustrašni in nepremagljivi borci. Tako se je izkazalo, da je vera lahko zelo močan potencial in branik pred strahom. Vero še veliko bolje seveda lahko nadomesti znanje.

Poglejmo si nekoliko zgodovinsko ozadje: strah se je pojavil takrat, ko je človek stopil v svet dualnosti, ko se je začel zavedati samega sebe in mu je bila dana svobodna volja. Ko sta Adam in Eva jedla sadove prepovedanega drevesa, sta bila s tem pregnana iz Raja. Utrgano jabolko simbolizira dogodek preusmeritve njune absolutne pozornosti z Boga nase. Kača (ki simbolizira Satana), jima je namignila, da Bog ni najpomembnejši. Tako se je rodil dvom v Božjo veličino in ustvarjen je bil temelj nespoštovanju, pohlepu in drugim fenomenom ob domnevi, da lahko človek sam postane center stvarstva in se enakopravno kosa z Bogom. To pa je uničilo koncept enega centra in stvarnost razdelilo na dva svetova: na človekov notranji svet in na božji svet zunaj njega. In takrat se je pojavil ego – zavest o sebi.

Človek je nenadoma postal odvisen od lastnih sposobnosti. Rodil se je – strah kot čustveni nasledek dvoma in nezaupanja v lastne sposobnosti. Izid dogodkov ni več odvisen od Vsemogočnega, in kar je še posebno pomembno – energijo je potrebno zagotoviti z lastnimi napori. Uspešen razplet dogodkov je vprašljiv, riziko in možnost neuspeha pa prinašata strah.

Potrebno je bilo nekakšno varovalo ali orodje, ki bi ob dejanju, neskladnem z božjo voljo, odvračalo od nezakonitega obnašanja. To je bilo dano človeku skozi mehanizme dvoma, nezaupanja in strahu, ki so med seboj povezani. To pa je pozitivna plat tega neljubega fenomena.

Strah je po drugi strani mehanizem, ki določena spoznanja zavre ali odloži, s tem pa pot do spoznanja postane mnogo bolj ovinkasta in morda bolj zanimiva.

Strah kot orožje

Pomembno je ozavestiti, da je strah dandanes prevladujoče orodje manipulacije s celotnim človeštvom. Tisti, ki so nekoč ustvarjali vojne, ki so vir ogromnih dobičkov, so z leti spoznali, da za to, da človeka okupiraš in zasužnjiš, ne potrebuješ nikakršnega fizičnega orožja. To mnogo elegantneje in ceneje storiš z načrtnim vcepljanjem strahu. To je med prvimi preizkusil Hitlerjev propagand-minister Goebels, ki je v propagandne namene začel uporabljati takrat še nove radijske in filmske medije in tako v celoti sfanatiziral nemški narod. Dandanes pa so šle stvari tako daleč, da se upravičeno sprašujemo, ali so se strašljivi dogodki, o katerih poročajo mediji, zares zgodili. Ali niso morda samo – medijska propaganda za strašenje ljudi. Prikazujejo nam namreč že lažne tridimenzionalne, holografske tvorbe v zraku (na primer kite, ki plavajo v zraku), ki so tako prepričljive, da jih ne znamo ločiti od naravnih. Tehnologija za to se imenuje Blue beam.

V zadnjih desetletjih, posebno od 11/9/2001, je strah tako rekoč eksplodiral. Pri vseh travmatičnih dogodkih gre za vcepljanje močnega, celo smrtnega strahu, ki človeka povsem paralizira in onesposobi: spomnimo se – najprej je svet preplavil svetovni terorizem, pripisan »islamskim ekstremistom«, nato se je zrušil finančni sistem, ki je spravil na boben številna uspešna podjetja. Plandemija »silno nevarnega virusa« je povzročila smrtni strah in nerazumna množična zapiranja ter nezaslišano teptanje človeških svoboščin. Ukrajinska vojna je zapretila z jedrskim spopadom in energetsko krizo, v zadnjem času pa se je sprožil cel niz vremenskih katastrof, ki jih pripisujejo »globalnemu segrevanju«. Dodajmo še ogromno množico požarov (ali požigov) neverjetnih razsežnosti in intenzivnosti, ki pa jih nihče ne obravnava kot generatorje segrevanja. Ali ste pomislili, da je vse to del načrta, imenovanega »globalni reset«, s katerim nas želijo zmehčati, da bomo pristali na čisto vse, kar si bodo izmislili globalisti?

Ob vsem tem se moramo vprašati: Ali smo zaradi strahu, ki nam ga načrtno vcepljajo masovni mediji in politika, resnično pripravljeni žrtvovati svojo svobodo in človeško dostojanstvo?

Najmočnejši strah je seveda strah pred smrtjo, ki marsikomu pomeni popoln konec, dokončno izginotje sebe kot zavestnega bitja. To pa je trditev, ki velja le, dokler zanikamo dušo in se istovetimo s fizičnim telesom. A mi v resnici nismo fizično telo, temveč zavestna duša, nekaj nematerialnega torej, kar ni obremenjeno z zakoni fizičnega sveta.

Da bi se odlepili od smrtnega strahu, zadostuje preprost premik k spoznanju, da je smrt le dogodek v brezčasnem življenju duše. Vsa stara ljudstva so vedela, da se duša po smrti napoti v duhovni svet, od koder se po določenem času zopet vrne v fizično stvarnost in se utelesi v novo bitje, v novo telo, ki potrebuje »kočijaža«, če se smem tako izraziti, in tako nadaljuje svojo pot duhovne rasti. Nauk, ki govori o tem, se imenuje nauk o reinkarnaciji, o krožnem utelešanju duše, in je bil do drugega cerkvenega koncila v Konstantinoplu, leta 553, vključen v krščanske evangelije. Z izbrisom teh navedkov iz Svetega pisma človek ne ve več, da še malo ni vseeno, kako etično živiš svoje življenje, saj bo tvoja duša v naslednjem življenju zaradi zakona karme morala poplačati svoje grehe in napake. Tako pa je Cerkev s prodajanjem odpustkov za grehe lahko dobro zaslužila. Prizadevanje za čisto življenje je izgubilo svoj pomen. Brez zavesti o neprestanem dušnem izpopolnjevanju skozi krog rojstev in smrti ni pravega motiva za to.

Kako se spopasti s strahom?

Izkaže se, da je strah vedno nekaj pretiranega, nerealnega; je laž, ki ji nasedamo, ker imamo premalo znanja in preveč fantazije. Rešitev je torej v manj fantaziranja in v dodatnem znanju.

Ljudje z močnim egom se morajo spopadati z več strahovi, ker so ves čas na preži za obrambo svojega prav in svoje dominantne vloge.

Takoj, ko se strah pojavi, se lahko potolažimo tako, da si povemo, da smo pravkar zabredli v neko lažno predstavo, ki se ji je najbolje izogniti.

Strah pred smrtjo se umakne, ko si dopovemo, da nesmrtna duša ne more umreti; smrt je le prehod v drugo stanje bivanja, v katerem fizično telo ni potrebno. Da bi brezčasna duša živela le eno samo življenje, bi bila neznanska potrata.

Strah pred bolečino zbledi, ko vemo, da sta bolečina in trpljenje dva povsem ločena pojma. Lahko imamo bolečino, a ne trpimo, ker jo sprejmemo kot nekaj neproblematičnega.

Strah pa lahko tudi transformiramo, v ustvarjalnost. Najbolje z meditacijo. Vse metode transformacije strahu temeljijo na pozornem opazovanju strahu, brez običajnih reakcij, bežanja, popuščanja ali umikanja; gre zgolj za opazovanje in sprejemanje. Sledi usmerjanje pozornosti na center, od koder prihaja občutek. V tretji fazi pridemo do spoznanja, da gre pri vsem za konstrukt uma in ne za objektivno danost, v četrti fazi pa izvedemo transformacijo energije.

Obstaja tudi čisto preprosta metoda za spopad s strahom, lahko bi ji rekli metoda »pa kaj«: takoj ko se pojavi misel na neugodno konsekvenco, na grožnjo oz. nevarnost, si lahko rečemo: »Pa kaj potem? Če se bo zgodilo, to zagotovo potrebujem – za svoj napredek!« In se s tem ne ukvarjamo več. Preprosto verjamemo v dobro, v dober izid.

Pomemben napredek dosežemo, ko se pri spremljanju medijev izogibamo vsem oddajam, ki v nas netijo strah.

Ko se naučimo strah obvladati, manipulacije z nami niso več mogoče. To pa je cilj, za katerega se je vredno potruditi.