Tomaž Ogrin

Hrup vetrnih elektrarn je zdravju škodljiv, 1. del

Objavljeno v OBČINSKO GLASILO HRPELJE – KOZINA, SEPTEMBER 2020 – stran 32

Sodobna definicija zdravja opredeljuje zdravje kot splošno vrednoto in bistveni vir za produktivno in kakovostno življenje slehernega posameznika in skupnosti kot celote. Zdravje torej ni le odsotnost bolezni.
Dovolj je že, da zaradi hrupa vetrnih elektrarn ne moreš zaspati. Ali pa te zbudi sredi noči in ti ne pusti spati naprej. Niti zaprta okna ne pomagajo. Gre za poseben hrup, ki je bistveno drugačen od hrupa prometa. Poleg tega je ta vir hrupa, to je vetrna elektrarna, na nekem mestu stalno, 20 do 25 let, kolikor je njena življenjska doba. Po tem času, tako se dogaja v Nemčiji, na isto mesto postavijo novo, še za 25 let. Tako, da so cele generacije prebivalcev izpostavljene temu hrupu. Posledice potem niso samo v preprečevanju spanja ali v glavobolih, ampak se v organizmu dogajajo bolezenske spremembe. Tega hrupa se ne da preprečiti, kajti njegov izvor je v gibanja krakov vetrne elektrarne skozi zrak.

Tudi v Sloveniji imamo izkušnje s tem hrupom.

Nad Dolenjo vasjo v KS Senožeče, Občina Divača, 850 m od prvih hiš, obratuje vetrna elektrarna z nazivno (teoretično) močjo 2,3 megavata (MW), ki običajno dela z močjo 1 MW, saj v Sloveniji, tudi na Primorskem, nimamo stalnih močnejših vetrov. Prebivalci so bili sprva naklonjeni njeni postavitvi, že po dobrem letu obratovanja vetrnice pa so odločno proti. Tudi z referendumom leta 2014 v KS Senožeče, katerega rezultat je tudi občinski svet Občine Divača sprejel. 28. februarja 2014 pa so poslali ministru za infrastrukturo in prostor Samu Omerzelu pismo, v katerem opisujejo tudi vpliv tega hrupa na spanje: »Ko so vremenski pogoji za delovanje vetrnice ugodni, človek težko normalno funkcionira. Ponoči, ko bi človek potreboval mir in tišino, da se naspi in odpočije za naslednji delovni dan, je to žal nemogoče. Če nam že uspe nekako zaspati, nas zbudi sredi noči in od spanja se lahko poslovimo. Kako je drugi dan, pa si lahko predstavljate – kot po prekrokani noči. In to je dan na dan, noč za nočjo. In tako nas je situacija privedla do tega, da smo začeli preko spleta “izobraževanje” o vetrnicah, in med drugim ugotovili, da poleg fascinantnega slišnega hrupa, oddaja še nizkofrekvenčne zvoke, ki so zelo nevarni za zdravje ljudi – pa nam tudi tega ni nihče predstavil!«

Od takrat se ni nič spremenilo. Zasebni lastnik vetrnice je niti ponoči noče ustaviti. Pomembnejši mu je dobiček. Prijave inšpektorjem niso dale rezultatov, saj so izjavljali, da za hrup vetrnih elektrarn ni predpisov. In teh še danes ni. Politika v navezavi s kapitalom jih noče sprejeti, kljub mnogim protestom in predlogom nevladnih organizacij in civilnih iniciativ. V čem je posebnost hrupa vetrnih elektrarn?

Z izrazom hrup označujemo neželeno zvočno valovanje ali vibracije (lokalne spremembe pritiska) zraka, ki zadenejo ves naš organizem, ne le slušni del. Večinoma ga slišimo (preko bobniča se prenaša v notranjost ušesa), obstajajo pa tudi vibracije, ki jih le čutimo, slišimo pa ne. In vetrne elektrarne oddajajo hrup ravno v tistem delu vibracij, ki jih slabše slišimo (nizkofrekvenčni hrup, pod 200 Hz) ali pa sploh ne (infrazvok, pod 20 Hz). Vibriranje zraka (spremembe pritiska) izražamo s številom vibracij na sekundo, ki ga imenujemo frekvenca, ime za enoto pa je hertz (Hz).

Merilo za vpliv vibracij na naš organizem pa ni zgolj slišnost, ampak še bolj vibracije, ki jih posamezni deli organizma občutijo. To, da nekih vibracij ne slišimo, še ni dokaz, da jih ni.

Tovrstne vibracije niso lastnost le vetrnih elektrarn, ampak se ljudje pritožujejo tudi v mestih in ob določenih industrijskih obratih. Vzrok so slabo nameščene velike klimatske naprave na strehah ali določeni veliki vrteči stroji.

Hrup vetrnih elektrarn pa ima še eno, za zdravje zelo škodljivo posebnost. Vetrna elektrarna oddaja zračne vibracije v ritmu vrtenja krakov vetrnice in sicer na način pulzov, sunkov. Vsakič ko gre krak mimo stebra vetrne elektrarne in tudi ko zareže zrak zaradi sile vetra, odda pulzno vibracijo, ki nas zadene.

Zakaj predpisi za merjenje hrupa na delovnem mestu in v okolju ne zadoščajo za merjenje hrupa vetrnih elektrarn?

Predpisi določajo merjenje slišnega hrupa oziroma je merjenje prilagojeno človeškemu ušesu. Hrup tako merimo z mikrofonom, ki ne upošteva manj slišnega ali neslišnega hrupa. To naredijo tako, da ima mikrofon omejitev (filter) za manj slišni oziroma neslišni hrup. To je filter A. Enote za nivo hrupa so decibeli, kar pišemo kot dB. Ko merimo s filtrom A, označimo enoto z dBA. Tako Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 43/2018) predpisuje samo meritve s filtrom A, torej v dBA.

Vetrne elektrarne pa, kot rečeno, oddajajo škodljiv hrup izven dBA, in sicer v nizkofrekvenčnem območju in kot infrazvok. Uredba torej ne zajame hrupa vetrnih elektrarn.

Napačno merjenje hrupa vetrnih elektrarn je razvidno iz spodnjega diagrama (prikazan na Mednarodnem znanstvenem posvetu: Hrup vetrnih elektrarn in mogoči vplivi na življenjsko okolje, Ljubljana, 15. januar 2020, avtor diagrama dr. Ferdinand Deželak). Levi diagram prikazuje meritev hrupa vetrne elektrarne v dBA (s filtrom A, tudi utež imenovan), desni diagram pa brez filtra, torej v dB. Iz levega diagrama je razvidno, da filter A vedno bolj zmanjšuje obstoječi hrup proti nizkim frekvencam. Na skrajni levi je oznaka frekvence 12,5 Hz (kar spada v območje infrazvoka), kjer ta filter izmeri le še 5 dBA. Pravi hrup (vibracije) vetrne elektrarne dobimo, če filter A odstranimo in na skrajni levi desnega diagrama ravno tako pri frekvenci 12,5 Hz, izmerimo dejanski hrup vetrne elektrarne, ki znaša blizu 70 dB. To pa je izredno velika prekoračitev znosnega hrupa in je povsem nesprejemljiva za prebivalce. Posebno se to pozna ponoči, saj ta hrup zaradi nizke frekvence (velike valovne dolžine) prodira skozi zaprta okna, v stanovanjih pa se lahko še ojača zaradi resonance (odbojnih vibracij med stenami). Zato bi morali meriti hrup vetrnih elektrarn tudi v stanovanjih. Pa še z dodatno zahtevo, da se merijo pulzi vibracij in ne povprečje, kot sedaj predvidevajo neprimerni predpisi. V povprečjih se pulzne vibracije zabrišejo, čeprav so glavni vir škodljivih vplivov na zdravje.

PREDPISI ZA MERJENJE HRUPA VETRNIH ELEKTRARN

Politika ne dovoljuje merjenja hrupa vetrnih elektrarn brez filtra A, kaj šele, da bi postavila meje sprejemljivosti.
Ustrezni predpisi so svetovni problem, čeprav marsikje veliko bolje rešen kot pri nas, saj se proizvajalci in investitorji v vetrne elektrarne, zaradi velikih dobičkov iz subvencij, strahovito borijo, da tega hrupa ne bi merili. In politike držav jim to omogočajo. Gre za zelo visoka korupcijska tveganja, saj so v igri veliki denarji.

Ena vetrna elektrarna z okrog 3 MW nazivne (teoretične) moči stane tudi 3 milijone evrov in več. Že 10 % provizije pomeni 300.000 evrov investitorju in še komu… Domnevamo torej lahko, da so vzrok za ignorantski odnos državnih institucij do prebivalcev prav velika korupcijska tveganja. Kot primer navajamo dejstvo, da je visok uradnik na ministrstvu, ki načrtuje vetrne elektrarne pri nas, soustanovitelj dveh zasebnih zadrug za vetrne elektrarne, kar je bilo javno razkrito v lanskem letu.

Proizvajalci vetrnih elektrarn beležijo zmanjševanje proizvodnje, saj so mnoge države že precej posejane z njimi in zato iščejo prazne lokacije. Naval na Slovenijo postane razumljivejši. Kot investitorji se pri nas večinoma pojavljajo podjetja brez zaposlenih in brez dovolj denarja. Računajo pač na tuj denar, preskrbeti morajo le gradbeno dovoljenje. Seveda bi s tem tudi subvencije šle najprej tujcem za odplačilo vložkov. Zaposlenih pri vetrnih elektrarnah ni, to so daljinsko vodeni industrijski stroji, tako kot hidroelektrarne.

Zato je edino logična zahteva prebivalcev, da dokler ni teh predpisov, politika ne sme načrtovati industrijskih con z vetrnimi elektrarnami, niti izdajati energetskih in drugih dovoljenj zanje. Navsezadnje je Slovenija zelo majhen prostor in poselitve so dokaj razpršene. Hrup vetrnih elektrarn lahko seže več kilometrov daleč, še posebej, če bi vetrne elektrarne stale na višje ležečih lokacijah.

Bralci se lahko poslužijo tudi informacij o hrupu vetrnih elektrarn s spleta. Posebna stran, ki objavlja mnoge dokumente in raziskave o hrupu vetrnih elektrarn, je na primer https://epaw.org, to je kratica za European Platform Against Windfarms, torej evropska stran proti vetrnim poljem, ki združuje zelo veliko držav in tudi civilnih iniciativ ter društev, iz česar se vidi, kako velik je dejansko odpor prebivalcev proti vetrnim elektrarnam v Evropi, ki jim jih politika vsiljuje pred njihova bivališča ali z njimi uničuje okolje (gre tudi za izsekavanje gozdov) in onesnažuje prostor z zdravju škodljivim hrupom. Naši novinarji ne želijo objavljati teh nasprotovanj, saj podpirajo verovanje, da lahko z vetrnimi elektrarnami nadomestimo TEŠ6 ali jedrsko elektrarno v Krškem.

Lahko pa se bralci posvetijo tudi razlagi hrupa vetrnih elektrarn in njegovih posledic v predavanju znanstvenice dr. Mariane Alves-Pereira, ki se že 30 let ukvarja s hrupom nizkih frekvenc (letališča in drugod, tudi vetrnih elektrarn) in ki je imela v letu 2018 predavanje o tem v Ljubljani v Evropski Hiši in v KS Senožeče.

Imamo pa tudi odlično slovensko spletno stran, ki jo tekoče ureja Civilna iniciativa za zaščito Senožeških brd: https://www.senozeska-brda.si/, kjer najdemo tudi tuje študije hrupa vetrnih elektrarn. V Senožeških brdih, KS Senožeče, Občina Divača namreč hočejo postaviti 40 vetrnih elektrarn. Prebivalci so se ozavestili prav zaradi škodljivih vplivov hrupa že obstoječe vetrne elektrarne v Dolenji vasi, KS Senožeče in so zato logično proti nadaljnjim vetrnim elektrarnam.

V 2. delu prispevka nameravamo objaviti primere iz sveta, ki jih je zelo veliko, ko se prebivalci v obupu zaradi hrupa vetrnih elektrarn tudi odselijo iz kraja bivanja. So pa že znane prve odločitve sodišč, ki so presodili, da mora investitor zaradi hrupa vetrnih elektrarn te tudi odstraniti. Torej je škodljiv vpliv hrupa vetrnih elektrarn na zdravje tudi že sodno priznan. A bolje je preprečiti kot pa se pravdati, še posebej ob odsotnosti predpisov za hrup vetrnih elektrarn.

Mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana