Temne plati in pasti moderne medicine – intervju z dr. Tomažem Makovcem
Dr. Tomaž Makovec je zaposlen na Medicinski fakulteti v Ljubljani, doktoriral je na področju biokemije. Že na začetku kariere je začel opažati zanimive »anomalije« pri nekaterih znanstvenih raziskavah, po težki izkušnji s posledicami jemanja antidepresivov, ki je sledila nesreči s padalom, pa je začel opozarjati na škodljive učinke psihiatričnih in drugih zdravil, pretiranega diagnosticiranja ter cepljenja. Je tudi avtor knjige Medicina je padla na glavo, v kateri opozarja na nekatere zamolčane, a pereče probleme sodobne psihiatrije.
Edita Ž.
V pogovoru mi je najprej zaupal, kakšno je bilo njegovo življenje pred izkušnjo z jemanjem antidepresivov, zaradi katere se je podal na pot odkrivanja temnih plati medicine in farmacije, v kateri je nekoč iskreno verjel.
»V 5. razredu osnovne šole sem se zaljubil v kemijo,« pripoveduje dr. Makovec. »Po srednji kemijski šoli in služenju vojaškega roka sem študiral farmacijo, za kar sem se odločil že v 2. letniku srednje šole. Moj največji uspeh pri študiju so bili težki kolokviji, na katerih sem edini znal odgovoriti na neobičajna vprašanja, ter hkrati edini, ki ni znal odgovoriti na običajna vprašanja, ki so zahtevala zgolj pomnjenje. Službo sem nastopil na Medicinski fakulteti v Ljubljani, na Inštitutu za biokemijo. Moja prva naloga je bila izolacija nekega proteina. Ni mi šlo od rok in sem bil zato proglašen za nesposobneža. Kasneje sem dokazal, da ta protein ne obstaja in tudi ni potreben za tisto funkcijo. Protein je bil sicer doktorska dizertacija neke profesorice. Naslednja naloga je bila izolacija drugega proteina. Pri tem je bila zelo uspešna kemijska tehničarka. Ker je za tem odšla, naj bi ponovil njeno delo. Spet mi ni in ni šlo, dokler nisem dokazal, da je tehničarka dvema profesoricama predočila ponarejene rezultate,« o zanimivih začetnih delovnih in znanstvenih izkušnjah pove Tomaž Makovec. In dodaja, da na ta način delo poteka marsikje, zato ne misli, da je okolje, v katerem je delal, črna izjema. Tako je več kot polovica objavljenih znanstvenih izsledkov neponovljivih, pravi dr. Makovec.
Spoznavanje temnih strani medicine. V tistem obdobju je začel leteti z jadralnim padalom. Služba je bila dovolj fleksibilna in mu je omogočila redno letenje. Izključno zaradi te možnosti je ostal na inštitutu, sicer bi pobegnil od tam, kot sam pravi, faster than light. Potem pa se je maja 2005 s padalom hudo ponesrečil, tako da mesec dni po nesreči ni čisto dobro vedel, koliko otrok ima. Naziv docenta mu je nato seveda propadel. »Vendar sem takrat še verjel v medicino in farmacijo,« pripoveduje, »konec koncev sem se po zaslugi zdravnikov urgence v Celovcu leta 2005 drugič rodil. Tako sem se odločil, da zelo depresivno stanje, v katerega me je pahnila nesreča, ublažim z antidepresivi. Izkušnja s temi, rečem jim kemikalijami, je bila hujša od nesreče – nespečnost, motnje libida, pomanjkanje apetita … Grozljiva izkušnja me je spodbudila, da sem začel s pomočjo knjig in spleta spoznavati črno plat medicine, nepotrebne medicine, kot jo imenujem. Ta sintagma se mi zdi od vsega najpomembnejša, saj v dveh besedah razloži vse: NEPOTREBNA MEDICINA. Tudi pri British Medical Journal, četrti reviji na lestvici faktorja vpliva na področju medicine, se tega zavedajo in so zato ustanovili dve iniciativi: prvi se reče »Too much medicine«, preveč medicine, drugi pa »Preventing overdiagnosis«, preprečevanje pretiranega diagnosticiranja.«
Tiščati glavo v pesek in preživeti. Zaradi tovrstnih izkušenj je v dr. Makovcu počasi dozorelo kruto spoznanje, da je bil študij farmacije daleč največja prevara v njegovem življenju. Misel o tem se je v njem izoblikovala šele leta 2022. Ob tem omeni dr. Marcio Angell, ki je izjavila: »Dve desetletji sem potrebovala, da sem dojela, kako je medicina skorumpirana in sleparska dejavnost.« Angellova je bila 20 let odgovorna urednica medicinske revije št.1 na svetu, New England Journal of Medicine, za dr. Makovca je kot boginja. »Spoznal sem, da v tem okolju preživiš edino tako, da se osredotočiš na svoje delo in niti za hip ne vzdigneš glave in pogledaš naokoli. Kajti, če pogledaš okoli, ne moreš več opravljati svojega dela, ker se ti zazdi nesmiselno,« pripoveduje sogovornik. »A za to je potrebna tudi dovolj visoka sposobnost intuitivnosti, inteligence in funkcionalne pismenosti. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj je v 200 strani dolgem dokumentu iz leta 2010 ugotovila, da je stopnja funkcionalne nepismenosti v akademski sferi večja kot pri običajnih ljudeh, kjer je 80-odstotna. Zato na fakulteti nimam somišljenika. Nekaj jih sicer je, a so raje tiho in se mirno, brez razburjenja, ukvarjajo s svojim znanstvenim delom …«
Veliki zaslužki in strašne posledice posla z nevarnimi zdravili. Makovec tudi opozarja, da so psihiatrična zdravila po vzrokih smrti na tretjem mestu, takoj za srčno-žilnimi boleznimi in rakom, a se o tem ne ve nič zaradi načina kategoriziranja vzrokov za smrt. »Na primer: antidepresivi poškodujejo ravnotežni organ, od dva do tri odstotke starejših od 65 let se zato zvrne po stopnicah, si zlomi kolk in umre. Nihče ne bo poročal, da so bili vzrok antidepresivi. Enako velja za avtomobilske nesreče, samomore itn., ki se zgodijo pod vplivom teh zdravil. Sredi 80 let prejšnjega stoletja so začeli demonizirati »benzose« (Helex), češ da povzročajo zasvojenost, samo da bi sprostili tržišče za nove, t. i. antidepresive SSRI (SSRI pomeni selektivni zaviralec ponovnega prevzema serotonina). Tega naj bi bilo pri depresiji premalo. To ni bilo nikoli dokazano in nedavno je Joanna Moncrieff v reviji Molecular Psychiatry iz skupine Nature dokazala, da serotonin pri depresiji nima nobene vloge. Mehanizem delovanja je bil za lase privlečen samo zato, da bi upravičili trženje SSRI-jev. Zdravniki so rekli: inzulin zniža sladkor, torej deluje, SSRI zviša serotonin, torej deluje. Seveda deluje – tako, da biokemično opustoši možgane! Škodo, ki jo SSRI-ji pustijo za sabo, se lahko popravlja tudi več let. Psihiatrična zdravila letno po vsem svetu ugonobijo okoli milijon ljudi. To so tri strmoglavljena dvonadstropna potniška letala Airbus A380 vsak dan! Če bi se to dogajalo Airbusu, bi lahko po prvem takem dnevu zaprl tovarno. Farmacija pa s prodajo nepotrebnih in nevarnih psihiatričnih kemikalij zasluži vedno več, nekaj 10 milijard na leto!«
Kot opozarja dr. Makovec, so posledice jemanja psihiatričnih zdravil pri mlajših in starejših številne: padec libida na nivo bolehnega (nezdravega) 75-letnika, nespečnost, motnje apetita, samomorilne misli … »To so najznačilnejši učinki, ki jih ne moremo imenovati stranski učinki, saj želenega (antidepresivnega) učinka tu ni. Torej, če ni glavnega učinka, tudi stranskih ne more biti. Neštete meta-analize so pokazale, da so ta zdravila neuporabna. Streljanju v šolah in drugod botrujejo psihiatrična zdravila, tudi samomorilnost je zaradi njih nekajkrat višja. Če torej ni deklariranega glavnega učinka – antidepresivnega delovanja – ne moremo govoriti o stranskih učinkih, ampak kar o učinkih. SSRI-ji lahko povzročijo tudi slabost, bruhanje, sedacijo, zaprtje, omedlevico, znojenje, glavobole, palpitacije, izpuščaje, povečanje telesne mase, zamegljen vid, tresenje, drgetanje, visoko vročino, epileptične napade, nenormalno krvavitev in možgansko kap. Čustveni in psihiatrični stranski učinki vključujejo depersonalizacijo, derealizacijo, zmedenost, manijo in psihozo. Pri najstnikih in odraslih je spolna disfunkcija pogosta in velik odstotek mladostnikov lahko doživi hudo notranjo vznemirjenost, imenovano akatizija, ki je povezana s povečanim tveganjem za nasilje in samomor. Dolgotrajnejša uporaba lahko povzroči kognitivni upad in trajno spolno disfunkcijo, tudi po prekinitvi jemanja zdravila. Odtegnitveni simptomi pa so lahko hudi. Razumevanje dolgoročnega vpliva antidepresivov je mogoče doseči iz zgodovinskega pregleda znanstvene literature, ki govori o tem, kako antidepresivi dolgoročno povečajo tveganje, da bo oseba postala kronično depresivna in funkcionalno prizadeta. Mnogokrat za vselej.«
Kot zanimivost dr. Makovec tudi navede, da je avgusta 2023 v Journal of Clinical Epidemiology izšel članek, v katerem ugotavljajo, da v prispevkih v visoko rangiranih psihiatričnih revijah ni zaslediti povezave med jemanjem psihiatričnih zdravil in povečano samomorilnostjo. »Avtorji so tu večinoma v konfliktu interesov. Nasprotno pa se v manj pomembnih drugih revijah pojavljajo enako kvalitetni članki, v katerih poročajo o nedvoumni, nekajkrat povečani samomorilnosti. Nič ni lažjega kot manipulirati s statistiko in prirejati rezultate v korist industrije. Eden od takih manevrov se imenuje Simpsonov paradoks, ko z združevanjem neprimerljivih skupin povečano samomorilnost prikažete kot pomanjšano,« razloži sogovornik.
Najnevarnejša so zdravila, ki jih ne potrebujemo. Kot zelo nevarna zdravila oceni tudi vse protirakave učinkovine. »Jemanje teh zdravil zgolj podaljša trpljenje za nekaj mesecev. Tudi tako obetavna biološka zdravila niso bistveno boljša. Nevarna so pa tista zdravila, ki jih ni potrebno jemati. Manipulacije s podatki o vlogi različnih oblik holesterola der delitev holesterola na dobrega in slabega so zdravnike privedli do prepričanja, da statine po nepotrebnem predpisujejo vsevprek. Mogoče imajo od tega koristi le bolniki z družinsko hiperholesterolemijo. Povsod se zaostrujejo parametri za definiranje bolnega človeka, ki ga je treba zdraviti. Nižajo koncentracijo holesterola in sladkorja, nad katero je potrebno poseči po statinih oz. hipoglikemikih, niža se vrednost pritiska, nad katero se je potrebno zdraviti … z enim samim namenom, a to ni izboljšanje zdravja populacije, temveč zadovoljstvo delničarjev farmacevtske industrije.«
V zvezi s tem je nastal izraz iatrogena medicina, ki pomeni posledice pretirane uporabe zdravil in različnih nepotrebnih medicinskih postopkov, ki prinesejo več škode kot koristi. »Iatrogena medicina je neizogibna posledica vdora kapitala v medicino. Ta se je pričel leta 1901 z ustanovitvijo Rockefellerjeve univerze v New Yorku. Tako medicinske postopke določa logika kapitala zdravstvene industrije, ki ima dvakrat večjo profitno stopnjo od vojaške ali naftne industrije. Za to je potrebno imeti čim več bolnih ljudi. Prihajajo časi, ko se bo mimogrede določil genom človeka in takrat po mnenju zdravstvene industrije ne bo več nikogar, ki ne bi potreboval medicinskega postopka. Dirigent pa je WHO, Svetovna zdravstvena organizacija, ki je 84-odstotno v zasebni lasti,« opozarja dr. Makovec.
Kritičen je tudi do zgodnje detekcije rakastih celic: »Ko je Peter Gotzsche, znani danski svobodomislec, zdravnik, raziskovalec, ustanovitelj nordijskega centra Cochrane, dokazal, da zgodnja detekcija rakastih celic prostate, dojk, materničnega vratu prav nič ne zmanjša smrtnosti, so ga odslovili iz centra. Nekaj življenj se na ta način sicer reši, a ravno tako nekaj ljudi po nepotrebnem umre, saj bi njihov imunski sistem sam odpravil težavo. Vendar tem ljudem uvedejo kemoterapijo, sevanje, ki po nepotrebnem uniči njihova življenja. In pacienti pri tem mislijo: še dobro, da so tako zgodaj odkrili raka, sicer bi bil že mrtev.«
Genska manipulacija in njene posledice. Tudi cepljenje proti kovidu po njegovem mnenju ni potrebno oz. je celo zelo škodljivo, ker ne gre za blaženje posledic okužbe. »Kovid me je privedel do spoznanja, da so cepiva največja katastrofa, ki si jo je človek priredil, in ne največji dosežek medicine. Nalezljive bolezni so skoraj v celoti izginile zaradi izboljšanja življenjskih razmer v prejšnjem stoletju, prispevek cepiv je neznaten, če sploh je. Vprašati se je treba, kako smo preživeli zadnjih 10 tisoč let, ko smo se pričeli organizirati v skupnosti in smo zgradili prve vasi. Cepljenje proti kovidu je genska manipulacija. mRNA se v procesu retropozicije lahko prepiše v DNA in ta se nato vgradi v genom. To je razloženo v učbenikih molekularne biologije. Mnogi cepljeni so torej gensko spremenjeni ljudje. Stalno proizvajajo spike proteine in naš imunski sistem se tega naveliča ter začne proizvajati več imunoglobulina IgG4, ki blaži imunske reakcije. Posledica bo neodpornost na bolezni, ki nam do sedaj niso povzročale težav. Zima 2023/24 bo pokazala, koliko resnice je v tem. Poleg tega pripravki mRNA med drugim vsebujejo plazmidno DNA, ki bo lahko vzrok za rakasta obolenja. S plazmidi bakterije med seboj izmenjujejo informacije, npr. odpornost na antibiotike. V naših celicah jih sicer ni. Plazmid se v naših celicah integrira v genom, posledice pa so lahko usodne,« opozarja Makovec.
Kot pravi, bodo v cepivu prisotne prionogene sekvence v naslednjih petih letih povzročile masovno obolevanje za nevrodegenerativnimi boleznimi kot so Parkinsonova, Alzheimerjeva, Creutzfeldt-Jakobova in Huntingtonova bolezen. Prionogena sekvenca je zaporedje aminokislin v spike proteinu, ki sproži izgubo strukture določenih proteinov. Ti se začno v dolgotrajnem in zapletenem procesu med sabo lepiti in tvoriti netopne skupke, ki so vzrok za nevrodegenerativne bolezni. Gre za usodne motnje osrednjega živčevja. mRNA nosi informacijo za močno prionogen del spike proteina. Te sekvence so bile prisotne tudi v prvih inačicah virusa, a še bolj prionogene so tiste v cepivu. Tu je pomembna tudi doza. Po moji oceni bo zaradi vsega tega v naslednjih od petih do 15 letih z obličja zemlje izginilo med 10 in 90 odstotkov populacije. In nihče, razen redkih izjem, ne bo vedel zakaj.«
Post, rastlinska hrana in aktivnost. Dr. Tomaž Makovec za konec doda, da morajo tudi necepljeni, ki so bili okuženi, ukrepati in omiliti posledice okužbe. Sam se bo lotil šestdnevnega posta, ki mu bo sledila 10-dnevna skrbno izbrana rastlinska dieta. »Avtofagija, ki takrat poteka, je po mojem mnenju najboljša metoda čiščenja. Pri tem je treba skrbeti za vsa potrebna hranila in fizično aktivnost. Med postom ne smemo samo počivati. Post je lahko tudi nekaj krajši, npr. tri dni; metodo naj si vsak priredi po svoje, po svojih možnostih, potrebah in prepričanjih.«
