O preventivni zdravstveni dejavnosti nekoč in danes
Pred leti se je v znanstvenih in medicinskih krogih o preventivi govorilo precej drugače kot danes. V duhu širjenja preventivne usmeritve v javnem zdravstvenem varstvu je bila sredi 80. let prejšnjega stoletja sprejeta Ottawska listina o promociji zdravja. V listini so kot eno ključnih zahtev za doseganje boljšega zdravja prebivalstva zapisali reorientacijo v zdravstveni oskrbi in sicer tako, da se okrepi primarna zdravstvena dejavnost, specialistična in bolnišnična dejavnost pa bi bili organizirani kot servis primarnemu nivoju. Kljub ugotovitvam, ki so ponekod znane že več desetletij, pa so v zadnjem obdobju vlaganja v preventivo skromna. V Evropi so v letu 2017 znašala od 0,6 odstotka (Italija) do 5,4 odstotka (Finska) vseh sredstev zdravstvenega varstva.
Kje smo s preventivo danes? Zdravstveni ukrepi se s preventive, ki temelji na ukrepih varovanja in krepitve zdravja, vse bolj vztrajno selijo na področje cepljenja. Edino legitimno sredstvo preventive tako postaja cepivo, ukrep cepljenja pa se poizkuša izvzeti iz vsakršnega nadzora učinkovitosti. Vedno bolj postaja jasno, da je namen snovalcev medicinskih politik nadzor nad cepljenjem odvzeti strokovnim in znanstvenim inštancam ter ga dodeliti uradnikom.
V italijanskem časopisu La Verità (Resnica) so objavili srh vzbujajoč članek o prihodnosti preventive, ki naj bi temeljila le na cepljenju, njen regulatorni mehanizem pa bi bili uradniki in ne stroka. Tako je v Italiji, nedaleč od nas. Glede na tok dogodkov zadnjih let vse, kar se je začelo v Italiji, pride tudi k nam. Da gremo tudi mi v tej smeri, dokazuje ukinitev monografij (znanstvenih študij) za nekatera cepiva. Sklep je bil objavljen v Uradnem listu RS in velja od julija letos. Na voljo je na koncu prispevka.
Ali torej zdaj tudi znanosti ne zaupamo več, čeprav zadnja tri leta ves čas poslušamo poziv: »Zaupajmo znanosti!« Ali pa je prišla znanost sama do točke, kjer postajajo dejstva preveč plastična in jih znanstveniki ne morejo več zavijati v metodološko meglo znanstvenega raziskovanja?
V nadaljevanju sta prevod članka in originalni članek iz italijanskega časopisa. Vabljeni k branju in odkrivanju usmeritev, ki nam jih obetajo.
Prihaja množica cepiv, ne da bi vedeli zakaj
V novem državnem načrtu izgine preventiva: injekcije postanejo uporabne ne glede na epidemiološke podatke, ki niso navedeni.
Na področju zdravstva je bil trenutek, v katerem je začela beseda »cepljenje« nadomeščati besedo »preventiva,« da bi jo kasneje popolnoma nadomestila. Da je danes »izvajanje preventive« enakovredno promociji množičnega cepljenja kot edinega orodja, ki je na voljo zdravstvenim oblastem v boju proti boleznim, je črno na belem zapisano v novem Državnem načrtu cepljenja 2023–2025 (v nadaljevanju DNC), ki je bil že januarja letos poslan v odobritev Ministrstvu za zdravje. In na prvih straneh se nahajajo temeljni kamni nove zdravstvene filozofije. Po zakonu je »država« dolžna zagotoviti varovanje zdravja vseh državljanov, tako bolnega posameznika, ki potrebuje zdravljenje, kot zdravega posameznika. V naslednjih vrsticah dokument pojasnjuje, da je »zaščita« zdravega posameznika v tem, da se ga obravnava kot bolnega, dokler ni dokazano nasprotno: »Enega od najbolj učinkovitih in varnih posegov javnega zdravja za dosego tega cilja predstavlja cepljenje.«
Adijo preventiva, danes obstaja samo cepivo. Razširjeno na vse, ne glede na starost, spol, zdravstveno stanje, ker: »32. člen ustave določa, da država varuje zdravje kot temeljno pravico posameznika v interesu skupnosti, ter zagotavlja brezplačno oskrbo revnim.« Ni pomanjkljivost, da novi načrt cepljenja pozabi omeniti drugi del 32. člena (»nihče ne more biti prisiljen v določen zdravstveni poseg, razen z zakonom«) in tretji (»zakon v nobenem primeru ne sme kršiti meja, ki jih postavlja spoštovanje človeka): resnično gre za novo filozofijo.
Da bi ga v celoti dojeli, zadostuje primerjava potrjenega državnega načrta cepljenja s tistim iz let od 2017 do 2019. Če je bil v letih spornega zakona 119 (v času ministra za zdravje Lorenzina) cilj »spodbujati kulturo cepljenja« pa tudi »prepoznavati vzročne povezave z namenom priznavanja odškodnin tistim, ki so utrpeli poškodbe po cepljenju« ter »spodbujati raziskave in neodvisno informiranje o cepivih,« s čimer se je poskušalo zaščititi državljane, so se danes ta sklicevanja na znanstveno neodvisnost in budnost farmacije stopila kot sneg na soncu ter naredila prostor za generično izjavo o nameri. »Za nadzor nad cepivi« skladno z DNC 2023-2025 »je Italija opremljena s sistemom za zbiranje poročil o neželenih dogodkih, ki pripada Agenciji za zdravila (Aifa)«: to zadostuje.
Škoda, da trditev ni opremljena z verodostojnimi podatki o neželenih učinkih cepljenja, tako glede cepiv proti covidu kot tradicionalnih cepiv. Kot je razkrila edina in nikoli več ponovljena italijanska raziskava delujočega nadzora, ki jo je izvedel Epidemiološki observatorij regije Puglia, je bilo na vsakih 100 prvih odmerkov cepiva proti ošpicam, mumpsu, rdečkam in noricam 46% splošnih neželenih učinkov in kar 3,8 »hudih« neželenih reakcij (ki jih avtorji raziskave opredeljujejo kot »resne neželene dogodke«).
Cilji in strategije v novem DNC 2023–2025 so »krepitev upravljanja, mrež in poti preventivnega cepljenja«, stalno spremljanje necepljenih … »da bi identificirali tiste, ki jih je treba spodbuditi k cepljenju … s posebnim poudarkom na otrocih.« Skratka, lov na tiste, ki se v kratkem ne nameravajo podvreči stalnim »preventivnim« cepljenjem, je uradno odprt. Kot razkriva neodvisna medicinsko-znanstvena komisija (CMSI), je pogosto videti, da se institucionalna komunikacija omeji na prodorno propagando in dodaja, da je glede na novi načrt cepljenja treba sprejeti, da so cepiva (tudi cepiva proti kovidu) koristna ne glede na epidemiološke podatke za posamezno cepivo, ki niso navedeni. Linija je poleg tega skladna s predlogi sprememb novih mednarodnih predpisov SZO: v 1. členu, na primer, ki govori o cepljenju proti covidu, so dvakrat črtali izraz »neobvezujoče« (non binding), ki so ga vsebovala prejšnja priporočila SZO. Po drugi strani pa je WHO z EU šele podpisala dogovor o globalnem cepilnem potnem listu. EMA in ECDE sta odmerke podražili. »Pri različnih obveznih otroških cepivih manjkajo ustavne zahteve za zaščito »drugih,« ki jo je ustavno sodišče ponovno potrdilo, da bi lahko obveznost določilo z zakonom – pravi Alberto Donzelli, nekdanji član višjega zdravstvenega sveta in član komisije CMSI – zato po ustavi obvezno cepljenje s temi cepivi ni dopustno. Kar zadeva cepljenje proti kovidu,« nadaljuje Donzelli, »vztrajamo pri resničnem, delujočem nadzoru vsaj za miokarditis in perikarditis.«
Pa vendar bi bilo namesto spodbujanja cepilnih orgij dovolj, če bi sledili navedbam Silvia Garattinija, ki je na vprašanje o preventivni učinkovitosti prihodnjih cepiv proti raku nedavno izjavil: »Je perspektiva, ni pa edina in ena sama. S preventivo mislimo na dobre življenjske navade. Sladkorno bolezen tipa 2, možgansko kap, srčni infarkt, ledvično in pljučno insuficienco je mogoče preprečiti z zdravim življenjskim slogom.« Ne z injekcijo.
